Views: 60
»›Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.‹ Tomaž mu je rekel: ›Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?‹ Jezus mu je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.‹ Filip mu je rekel: ›Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.‹ Jezus mu je dejal: ›Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: »Pokaži nam Očeta.«
Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.‹« (Evangelij po Janezu 14,1–12)
Današnje Jezusove besede govorijo o neverjetni edinosti oz. enosti z Očetom. V odlomku je polno podob o tej edinosti. Jezus pravi: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. …« potem spet: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« In: »Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? … Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni …«
To me spominja na besede o Jezusu kot dobrem pastirju in o njegovi želji, da bi ovce, ki jih želi zbrati, poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir. Kakor sta Jezus in Oče eno, želi, da mi postajamo eno. Kako vneto Jezus sporoča to željo, koliko podob najde, da bi ga razumeli, slišali, sprejeli in uresničili njegovo željo – da bi bili eno. Pa si te edinosti res želimo?! Zdi se, da nas preplavlja duh lažne svobode, v katerem hoče vsak delati, kar mu prija; hoče živeti sebi in po svoje; biti sam svoj gospodar in želi, da se v njegovo življenje nihče ne »vtika«.
A evangelij je še vedno aktualen. Bog nas skozi vso zgodovino vabi k edinosti kot svoje ljudstvo, hudič pa si ves čas prizadeva, da bi ustvarjal razdor. Če se le malo ustavimo, moramo najbrž priznati, da je slednji neverjetno uspešen. Ubira taktiko odličnih ponudb in črnih groženj, ki jih vsi poznamo:
- Če ne boš smel delati tega, kar ti prija, boš podrejen drugemu in te pravzaprav ne bo;
- Če boš drugega vzel preveč resno, te bo izkoriščal in mu boš hlapec ali copata;
- Če se boš spustil v pogovor o tem, kaj je boljše, te bo drugi odvrnil od tega, kar bi rad počel, zato ne govori, raje kar naredi;
- Če se pogovarjaš, vedno zmaga drugi, zato je bolje molčati;
- Pogovor je izguba dragocenega časa in nepotrebno kompliciranje;
- Saj te nihče ne razume;
- Utopija je, da bi ženska razumela moškega ali moški žensko, itd.
Vsi poročeni smo stopili v zakon, da bi bili eno, to sporoča že Stara zaveza, ko beremo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (Prva Mojzesova knjiga 1,24). Kako? Jezus začenja z zaupanjem: »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« Ali hočemo kot mož in žena verjeti v takšno edinost? Ali sva vzela zares besede, da s poroko nisva več dva, ampak eno meso? Upam si trditi, da je to za večino poročenih žal nedosegljiva iluzija, opuščeno prizadevanje. Zakaj? Ker se skoraj ne govori o tem idealu. Ali hočete slišati drug drugega, ali verjamete, da je mogoče priti skupaj, da obstaja za vse ena resnica, eno dobro, eno lepo?
Strah nas je, da bomo izgubili identiteto. Zato sploh ni cilja, da bi postajali eno. Zaupanja ne jemljemo resno. Zaupati danes največkrat pomeni kimati in delati po svoje. A ko ni zaupanja, ni pogovora. In tako se vse bolj oddaljujemo. Jezus je za edinost molil. Molil je vedno, ko je bil v preizkušnji, da bi narobe razumel Očeta. V vseh ključnih trenutkih ga je v molitvi prosil, da bi mu zmogel zaupati in slediti. Zato je prvo povabilo današnje Božje besede, naj prosimo za milost, da bi verjeli v vrednost in lepoto edinosti.
Druga naloga pa je, da se bolj zavzeto podamo na pot ustvarjanja edinosti. Če se vrnemo k prispodobi o dobrem pastirju, vidimo, da je za edinost treba zaupati, poslušati, slediti. Jezus svojim učencem daje poleg čudovitega zgleda edinosti tudi pot do nje, ko pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Do edinosti lahko pridemo, če se bomo zavedali teh treh bistvenih vsebin naših odnosov. Vedno smo na poti – nikoli na cilju! Resnico moramo iskati in ji slediti – ta vedno osvobaja, pa naj bo še tako težka. Življenje je vedno v darovanju za dobro Boga in bližnjega – ne v iskanju lastne cene in koristi.
Edinost je mogoča, povabljeni smo, da jo ustvarjamo tam, kjer živimo. Naj si zanjo ne nehamo prizadevati in moliti.
Z.M.