Views: 126
Protesti na »Fakulteti za družbene vede«.
Moralna zmeda v našem času ni nič novega. Že pred skoraj tri tisoč leti je prerok Izaija zapisal:
»Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.«
A na začetku 20. stoletja se je pojavila nova oblika moralno-etične zmedenosti. Čeprav so vedno obstajali ljudje, ki so dobremu pravili zlo in zlu dobro, pa je Zahodna civilizacija kmalu po Einsteinovemu odkritju relativnosti v naravi, prenesla relativnost tudi na moralno-etično področje. Kot je v knjigi Modern Times (Moderni časi) zapisal pokojni zgodovinar Paul Johnson:
»Na začetku 20. stoletja je pričelo krožiti prepričanje – in to prvič v splošni javnosti – da ni več nobenih absolutov: časa in prostora, dobrega in zla, znanja in predvsem vrednot.«
Do takrat, pa čeprav se je le-to bolj slabo uporabljalo ali pa preprosto ignoriralo, je na Zahodu prevladovalo prepričanje v obstoj moralno-etičnih resnic. Nato pa, kot je zapisal Johnson:
»Pomotoma, a morda tudi neizogibno, se je relativnost pomešala z relativizmom.«
Vse je postalo relativno – vi imate svoje vrednote, jaz pa svoje. Kar jaz mislim (ali bolj natančno, kar jaz čutim), da je dobro, je dobro in kar jaz mislim/čutim, da je zlo je zlo. To še zlasti velja za resnico – kot pravi vedno bolj priljubljeno reklo: jaz imam »svojo resnico« in vi imate »vašo resnico«.
Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14, 6)
Namesto dobrega in zla imamo zdaj vrsto drugih »moralno-etičnih« kategorij: bogati in revni, beli in črni, kolonizatorji in kolonizirani, močni in šibki, zatiralci in zatirani. In tisti, ki sodijo v drugo skupino – revni, temnopolti, kolonizirani, šibki in zatirani (v resnici ali samo domnevno) – so po definiciji dobri, medtem ko so tisti, ki sodijo v prvo kategorijo, zli. Če navedem samo en splošno znan primer – črnci ne morejo biti rasisti. To neumnost so me učili med dodiplomskim študijem v sedemdesetih letih in med izobraženimi je to postala resnica.
To pojasni tudi splošno razširjeno simpatijo do Palestincev in antipatijo proti Izraelu.
V moralno-etičnem svetu bi bil Izrael deležen vsesplošne podpore. A mi ne živimo v takem svetu. Živimo v svetu nadomestnih kategorij in Izrael pade v čisto vse »zle« kategorije. Je bogat, močan, bel, kolonizator in zatiralec.
To je moralno-etična zaostalost.
»Fakulteta za družbene vede« je izpolnila vse zahteve protestnikov. Lahko se borite proti nestrpnosti, neumnosti in fanatizmu, vsakemu posebej, a ko se združijo, upanja ni več, je nekoč dejal Albert Einstein. Očitno to velja tudi za to institucijo.
Izrael je sodobna liberalna demokracija. Ima robusten in svoboden tisk, živahno opozicijo in neodvisno sodstvo. Dva milijona Izraelcev – petina prebivalcev države – je Arabcev, ki imajo, po besedah organizacije Council on Foreign Relations »enake pravnoformalne pravice kot židovski Izraelci«. Imajo svoje lastne politične stranke z desetimi sedeži v izraelskem parlamentu. Kot vam lahko potrdi vsak turist, ki je obiskal Izrael, je arabščina, skupaj s hebrejščino, uradni jezik v Izraelu. Arabski sodniki so ravno tako že sedeli na stolčkih vrhovnega sodišča.
Pravzaprav so Arabci v Izraelu veliko bolj proizraelski kot The New York Times, večina Demokratov in seveda Združeni narodi. Reuters, ki je levičarsko usmerjen, je v novembru poročal:
»Vojna v Gazi je med arabsko manjšino, ki predstavlja 21% prebivalstva, občutno povečala občutek solidarnosti z Izraelom.«
Sredi januarja je The Economist poročal:
»Celo medtem, ko vojna v Gazi še vedno divja, se izraelski Arabci se bolj čutijo Izraelce… S svojo državo se identificira dve tretjini izraelskih Palestincev – v primerjavi s polovico pred vojno.«
Izraelci v svojih bolnišnicah oskrbijo velikansko število Palestincev. V letu 2005 je samo ena ustanova, bolnišnica Hadassah v Jeruzalemu, zdravila 123.000 Palestincev. V Izraelu se je zdravilo več kot 4.000 žrtev državljanske vojne v Sirijo – v civilnih bolnišnicah in na stroške izraelske države.
Pred dvema tednoma je John Spencer, dekan oddelka za Študij vojskovanja v urbanem okolju z vojaške akademije West Point, v reviji Newsweek zapisal, da je Izrael med vojno proti Hamasu »izvedel več ukrepov za preprečitev civilnih žrtev, kot katerakoli vojskujoča se stran v vojaški zgodovini… Kot nekdo, ki je dvakrat služil v Iraku in več kot desetletje proučeval vojskovanje v urbanem okolju – Izrael je izvedel ukrepe, ki jih niti ZDA niso uporabile med svojima vojnama v Iraku in Afganistanu.«
»Izrael je pred začetkom zračnega in kopenskega napada na urbana področja poskrbel za večdnevno in nato večtedensko vnaprejšnje opozorilo in dovolj časa za evakuacijo več mest na severu Gaze. Izraelska vojska je pred zračnimi napadi uporabila svojo prakso telefonskih klicev in sporočil. Uporabili pa so tudi trkanje na strehe, prakso, pri kateri na streho stavbe najprej odvržejo majno količino ekploziva, s čimer vse ljudi v stavbi opozorijo naj se pred napadom umaknejo iz stavbe.
»Še nobena vojska ni v vojni nikoli uporabila takih ukrepov,« je zaključil Spencer.
Izraelska himna se imenuje Hatikvah – Upanje. Upanje umre zadnje, Božja obljuba izraelskemu ljudstvu nikoli.
Za razliko od dostojnega, humanega, demokratičnega in moralnega Izraela je Hamas, ki ga podpira večina Palestincev, moralno enakovreden nacistom. Rutinsko muči Palestince, ki nasprotujejo njegovemu tiranskemu režimu in želi uničiti Izrael in njegove Žide. Ponosen je na to, da židovske družine žive zažiga, ter na spolno mučenje, posilstva in iznakaženje židovskih žensk.
Glede Hamasove krutosti je organizacija Amnesty International leta 2015 poročala o primeru nekdanjega policista Palestinskih oblasti – Atte Najjarja:
»Najar je služil 15-letno zaporno kazen, na katero ga je obsodilo vojaško sodišče, potem ko je bil leta 2009 aretiran in nato obsojen zaradi »sodelovanja« z Izraelom. 22. avgusta 2014 so ga preprosto odpeljali iz zapora in usmrtili.«
»Na njegovem truplu so bile sledi mučenja in strelnih ran. Njegove roke in noge so bile polomljene… Njegovo telo je bilo tako, kakor, da bi ga dali v vrečo in nato zdrobili… Prerešetano je bilo s kakšnimi tridesetimi naboji. Okoli vratu so bili znaki klanja, znaki noža…In v zadnjem delu glave ni bilo možganov. Prazno… Le s težavo smo ga nosili… Bil je težak kot kup mesa v vreči, brez kosti. Njegove kosti so bile zdrobljene. Polomili so ga v zaporu,« je pripovedoval njegov brat, ki je 22. avgusta 2014 prišel iskat truplo v mrtvašnico bolnišnice al-Shifa.
A izraelska dostojnost in Hamasova krutost svetu, še zlasti levici, univerzam in medijem, ne pomenijo prav nič. Ker ni važno kdo je dober in kdo ne.Važno je samo kdo je bogat in kdo reven, kdo je bel in kdo črn, kdo je močan in kdo šibak, kdo kolonizira in kdo je koloniziran, kdo zatira in kdo je zatiran.
Prevod in priredba po avtorju Dennisu Pragerju (https://dennisprager.com/column/it-takes-a-morally-confused-world-to-be-anti-israel).
Robert Pevec