Views: 44
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: ›Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!‹ Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: ›Kaj naj to pomeni?‹ Nekateri pa so se norčevali in govorili: ›Sladkega vina so se napili.‹« (Apostolska dela 2,1–13)
Kako čudovit opis porajanja novega življenja. Zaklenjena vrata, strah, ogroženost, umik pred svetom, čakanje v iskanju cilja in smisla. Sveti Duh pa preseže vsak prostor. Kakor vihar privrši in se dotakne vsakega. Nobena vrata ga ne morejo zadržati. Ljudi napolni z novim življenjem, ki se ne more skrivati, ampak se hoče podarjati drugim. Spregovori v vsem znanih jezikih, da bi bil vsakdo lahko deležen novega življenja in veselja. Sveti Duh širi veselje in z njim okuži množice, ki se približujejo. Zaprta skupinica ljudi je kot magnet, ki pritegne neskončno množico različnih narodov. Vsak razume vsakega in vsi vedo, da so poklicani, da oznanijo svetu veselje Odrešenja. Izgubljeni smisel se je vrnil. Življenje sega prek roba tega sveta v večnost. Cilj je ljubezen, ki jo je mogoče živeti v še tako nemogočih razmerah. Nobena grožnja ne more ustaviti Božjega Svetega Duha!
Ta zgodba je napisana za nas. To ni zgodba preteklosti. To je zgodba, ki želi postati sedanjost. Sveti Duh je izmoljeni dar. Učenci niso stali križem rok. Niso čakali brez vprašanj, zadovoljni s sedanjim trenutkom. Učenci so jasno videli lepoto življenja z Gospodom, ki so jim ga nasilno odpeljali in ubili. Vedeli so, da tako, kot so živeli, preden so srečali Gospoda, ne morejo več živeti. Kako pa naj živijo po Jezusovi smrti, niso vedeli. Zato niso prenehali skupaj moliti.
Petdeset dni iskanja, razmišljanja in molitve je obrodilo sad. Takšnega delovanja, kot so ga doživeli apostoli, večina od nas še ni doživela. A moramo v to trditev dodati še priznanje, da tudi toliko napora, strahu in hrepenenj v pričakovanje Svetega Duha verjetno še nismo vložili.
Zakaj govorimo tem? Ker verjamem, da Sveti Duh želi danes delovati po nas, ki smo ga prejeli z novim rojstvom! »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.« (Prvo pismo Korinčanom 6,19) Ker sem prepričan, da je podoba zaklenjenih učencev v strahu in brezciljnosti podoba našega sveta. Položaj je primerljiv, je težak in lahko bi skupaj z apostoli govorili: »Gospoda so vzeli, ni ga tukaj. Gospoda so ubili, kako naj živimo sedaj.« Učenci so se borili za smisel, vztrajali so v molitvi. Niso se vdali, čeprav niso vedeli, kako se bo vse to končalo, niso razumeli, da bo Sveti Duh odprl njihova srca, jih napolnil z življenjsko močjo in novim smislom. Mi pa konec stiske apostolov že poznamo, zato je na nas, da prinašamo in kličemo delovanje Svetega Duha v ta zaklenjeni svet brez cilja in smisla. Sedaj je na vsakem izmed nas, da v sebi naredi prostor za delovanje Svetega Duha, da bi lahko v polnosti prišel do izraza v naših življenjih in prinesel novo življenje množici ljudi, ki zdihuje in trpi porodne bolečine. »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Pismo Rimljanom 8,22) Izredni dogodki nastopijo, ko je zanje prostor. Ga bomo pripravili? Se bomo zavedali stanja, v katerem smo sami in je svet okrog nas? Poglejmo.
– Zaklenjena vrata: Mar nismo tudi mi zaklenjeni, preveč brezbrižni do sveta okrog sebe? Koliko ljudi je v popolnem obupu. Koliko ljudi je umaknjenih v svoj svet brez cilja, brez luči. Bomo molili, da Sveti Duh odpre vsa ta vrata? Kaj bomo storili, da jih bomo odpirali z njim?
– Strah: Strah nas je soočenja z ljudmi, strah nas je, da nismo dovolj dobri, strah nas je prihodnosti. Koliko več strahov poznajo ljudje, ki se ne morejo nasloniti na Boga. Bomo začeli prositi za pogum? Bomo stopili do sočloveka in mu prinesli pogum, ki nam ga daje Bog in ki ga iščejo ljudje okrog nas?
– Ogroženost: Ko se nam zdi vse, kar smo, zgolj sad dela naših rok in naših naporov, nas vsakdo ogroža. Tekmovalnost, zavist in ljubosumje dušita naše odnose. Se bomo odprli Svetemu Duhu, da bo on naša moč, in se bomo poslovili od ogroženosti? Mar ne bi mogli prinesti svetu več upanja?
– Umik pred svetom: Občutki nemoči nas stiskajo v kot in umikamo se pred svetom. A Sveti Duh želi, da spregovorimo v jezikih tega sveta. Da bi nihče ne bil sam, ampak da bi skupaj gradili kraljestvo ljubezni. Ali bo to odslej naša prošnja Svetemu Duhu? Bomo vztrajali v njej?
Cilj in smisel nam je dan, a tako pogosto živimo iz rok v usta, upogibamo pogled k stvarem tega sveta. A prav ta svet nas prosi, da mu prinesemo nov cilj, nov smisel. Sveti Duh želi dvigniti naš pogled k vstalemu Gospodu. Ne želi, da ga iščemo med mrtvimi in z mrtvimi. Sveti Duh nam bo dal cilj in smisel, če ga bomo prosili in mu dovolili, da v nas deluje. Cilj je ljubezen, ki jo je mogoče živeti tudi v preganjanjih. Cilj je v odpuščanju, ki prinaša mir in veselje. Če smo ta cilj že prejeli, je čas, da stopimo na POT in ga prinesimo svetu okrog nas. »Jezus mu je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.‹« (Evangelij po Janezu 14,6)
Sveti Duh tudi danes želi čudežno delovati. Z zavzetim življenjem, iskreno molitvijo in odprtostjo za Božje delovanje, prenavljanjem našega uma, čustev in volje v skladu z Božjo voljo naredimo vse, da bo Sveti Duh lahko prinašal novo življenje nam in po nas svetu okrog nas.
»Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Pismo Efežanom 4,22–24)
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, v globini svojega srca želim čutiti te. V globini svojega razuma želim zavedati se te. V globini svoje duše želim častiti te. V globini svojega duha želim podati ti roko. Negotovost zamenja naj svetla pot. Obup prelevi naj se v daljni spomin. Iz strahu izkorenini mi žareče žeblje, ki me preganjajo v pogubo. Sveti Duh, ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in uniči vse, kar se zoperstavlja tvojemu delovanju v naši skupnosti, tvojem telesu. Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča. Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo ti pokazal. Očka, prosim te, da tvoj glas predrami naše bistvo, varuj nas, vodi in brani nas pred zlom, ki ga je poln svet, polno nebo in polna zemlja. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.