Hits: 14
»Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: ›Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovóril: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.« Tedaj bodo tudi ti odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?« Tedaj jim bo odgovóril: »Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.« Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.‹« (Evangelij po Mateju 25,31–46)
V današnjem odlomku me preseneča začudenje pravičnih, ki se ne razlikuje od začudenja krivičnih. Izražajo ga vsi enako, ko pravijo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?« Mar ni to absurd? Kako da ga pravični niso prepoznali? Zakaj so potem delali, če niso vedeli, da tako naroča tisti, ki jih bo ob koncu sodil? Postavlja se mi tudi vprašanje, zakaj se Sin človekov skriva, če naj bi ga vendarle častili kot Božjega Sina? In tudi, kako naj ga torej oznanjam, če se vedno in povsod skriva?
Če se spomnimo drugih besedil Svetega pisma iz evangelijev, ki govorijo o sodbi in obsodbi pravičnih, bomo videli še nekaj. Vrnimo se k tistemu, ki govori o povabilu na svatbo. Tisti, ki ni imel svatovskega oblačila, je bil vržen v temo. Vinogradnik je dal pokončati viničarje, ki niso hoteli dati deleža pridelka od vinograda. Gospodar, ki je odšel na potovanje, pred tem pa razdelil talente, je tistega, ki je talent zakopal, dal pokončati. Povsod se zdi, da je kralj oziroma gospodar neviden. Tudi njegovi ukazi so skoraj neslišni, ko pa nastopi, se obnaša, kot da je vsem vse jasno. Kot da je jasno, da je na svatbi treba nositi svatovsko obleko, da viničarji plačujejo dolžno najemnino, služabniki dajejo obresti od talentov. No, če se malo ustavimo, je to res jasno. Ampak le, če se malo ustavimo.
Zdi se, da ima Bog, o katerem govorijo vse te prilike, zelo jasen cilj: Da se ustavimo v sebi, da v sebi odkrijemo tisti najgloblji vzgib in mu sledimo. Ne želi biti nekdo, ki ves čas govori, naroča, prepoveduje, grozi, ukazuje itd. Je preprosto tam, skrit v globini naših src. Vanje je zapisal vse, kar moramo vedeti, česar pa nismo razumeli, je dopolnil s tem, ko je poslal svojega Sina. Po besedilih evangelijev moremo sedaj prepoznati tudi najgloblje skrivnosti njegovih naročil.
Iz vsega je razvidno, da je njegova želja:
– da bi se veselili življenja – prilika o svatbi,
– da bi v sebi gojili hvaležnost za podarjeno – prilika o viničarjih,
– da bi živeli ustvarjalno in množili talente – prilika o talentih,
– da bi v drugem videli njega samega, ki prosi pomoči – prilika o sodbi iz današnjega odlomka.
Mar ni to več kot logično? Zakaj tega ne bi počeli? Zakaj bi protestirali?
– Za veselje je potreben napor, za užitek ne. Mi bi pogosto raje iskali užitek kot pristno veselje. Raje bi brezglavo rajali, kot se premišljeno veselili.
– Za hvaležnost je potrebna ponižnost, ki se nam pogosto upira. Raje smo samozadostni. Ponižnost ni lahka krepost, spet zahteva premislek.
– Za ustvarjalnost je potrebna stalna »priklopljenost«, lažje se je izklopiti in se jeziti na vsakega, ki od nas kaj pričakuje.
– Da bi videli drugega, moramo presegati zagledanost vase, kar pa zahteva ponavljajoči se napor.
Kralj pa molči, se umakne, odide na potovanje in vendar se bo nekega dne vrnil ter naredil obračun. Krivica!? Nevidni kralj ima očitno jasen cilj: da ga odkrivamo v sebi, da mu služimo v bližnjih. Brez zunanje prisile, iz najglobljega notranjega vzgiba. Kralj, ki ne vzbuja pozornosti, ampak vabi v globino naših src, v skrivnost naše zavesti, da smo ustvarjeni, da nam je vse podarjeno.
Povabljeni smo, da vedno znova ozaveščamo, da je Bog tu, čeprav je neviden in neslišen. Vabi nas, da si prikličemo v zavest dejstvo, da Bog govori po našem notranjem glasu vesti, ki jo moramo negovati in vzeti zares. In ne nazadnje, da se mu zahvalimo, da nam tiho in vztrajno služi.
Z.M.