Hits: 5
»Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Evangelij po Mateju 11,25–30)
Današnji odlomek je sestavljen iz treh delov. Najprej Jezus povzdiguje blagoslovno in zahvalno himno Očetu, ker je ubogim in preprostim razodel skrivnost nebeškega kraljestva; zatem razkrije intimen in edinstven odnos, ki je med njim in Očetom; in na koncu povabi, naj gremo k njemu ter hodimo za njim, da bomo tako našli olajšanje.
Najprej Jezus hvali Očeta, ker je prikril skrivnosti svojega kraljestva, svojo Resnico, »modrim in razumnim« (v. 25). Tako jih imenuje s kančkom ironije, saj mislijo, da so modri in razumni in imajo zato večkrat zaprto srce. Prava modrost prihaja tudi iz srca, ne samo iz razumevanja stvari. Prava modrost tudi vstopa v srce. Če poznaš veliko stvari in imaš zaprto srce, nisi moder. O skrivnostih Očeta Jezus pravi, da so razodete »malim«, torej tistim, ki se z zaupanjem odprejo njegovi besedi rešitve, odprejo srce besedi rešitve, saj čutijo potrebo po njem in vse pričakujejo od njega. To je odprto in zaupljivo srce do Gospoda.
Nadalje Jezus razloži, da je vse prejel od Očeta. Imenuje ga »moj Oče«, da poudari edinstvenost svojega odnosa z njim. Dejansko je med Sinom in Očetom popolna medsebojna vzajemnost: poznata drug drugega in živita drug v drugem. To edinstveno občestvo je kot cvet, ki vzcveti, da zastonj razodene svojo lepoto in dobroto. Poglejte sedaj Jezusovo povabilo: »Pridite k meni …« (v. 28). Podariti hoče to, kar zajema pri Očetu. Hoče nam podariti Resnico. Jezusova resnica je vedno zastonj, saj je dar, je Sveti Duh, Resnica.
Kakor imajo pri Očetu prednost »mali«, tako se Jezus obrača na vse, »ki se trudijo in so obremenjeni«. Še več, samega sebe postavi med njih, saj je on »krotak in iz srca ponižen« (v. 29). Pravi, da je takšen kakor v prvem in tretjem blagoslovu ali blagru, tistem o ponižnih ali ubogih v duhu in tistem o krotkih, torej: Jezusova krotkost. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. (Evangelij po Mateju 5,3.5)
Tako »krotak in ponižen« Jezus ni zgled za vdane v usodo, prav tako ni preprosto žrtev, ampak je Človek, ki živi »iz srca« to pogojenost v polni prosojnosti za Očetovo ljubezen, to je za Svetega Duha. On je zgled »ubogim v duhu« in vsem drugim, ki izpolnjujejo Očetovo voljo in pričujejo za njegovo kraljestvo.
Zatem Jezus pravi, da če bomo šli za njim, bomo našli počitek. Počitek, ki ga Kristus ponuja utrujenim in obremenjenim, ni samo psihološko olajšanje ali podarjena miloščina, ampak veselje ubogih, ker so evangelizirani in so graditelji novega človeštva. Tolažba je veselje, veselje, ki nam ga da Jezus. Edinstveno veselje, ki ga ima on sam. To je sporočilo za vse nas, za vse ljudi dobre volje, ki ga Jezus tudi danes namenja svetu, ki poveličuje tistega, ki bogati in postaja mogočen. Toda kolikokrat pravimo: »Rad bi bil, kot je on ali ona, ki je bogat, ki ima tolikšno oblast in mu nič ne manjka.« Svet povišuje bogatega in mogočnika, ki ne gleda na sredstva in včasih tepta človeško osebo ter njeno dostojanstvo, kot lahko vidimo vsak dan v teh ubogih poteptanih. To pa je tudi sporočilo za Cerkev, ki je poklicana živeti dela usmiljenja in evangelizirati uboge ter biti krotka, ponižna. Takšno želi Gospod svojo Cerkev, to je nas.
Z.M.