Views: 60
»Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: ›Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.‹ In oznanjal je po shodnicah v Judeji. Glas o njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni.« (Evangelij po Luku 4,42–44; 5,15)
Navedeno Jezusovo ravnanje me spomni na zelo močne besede, ki sem jih prebral v knjigi »Življenje skupaj« (Life Together), ki jo je napisal nemški pastor in teolog Dietrich Bonhoffer, ki so ga nacisti ubili v koncentracijskem taborišču (povezava na knjigo je pripeta spodaj). Te besede se glasijo:
»Kdor ne zmore biti sam, naj se pazljivo ogiba pretiranemu druženju z drugimi. Takšni ljudje bodo v stiku z drugimi samo škodovali sebi in drugim, s katerimi pridejo v stik. Ko nas je Bog poklical, smo namreč takrat pred njim stali sami. Tako smo tudi poklicani, da sami prisluhnemo njegovemu glasu in mu sledimo. Sami moramo nositi svoj križ, iti skozi težave in molitve. Prav tako bomo sami v času smrti in ko bomo dajali odgovor Bogu. Ne moremo se torej izogniti samemu sebi, ker nas je natanko takšne, kot smo, Bog izbral in poklical k odnosu z njim.«
Toda drži tudi obratno: Kdor ne zdrži v družbi z drugimi, naj se pazljivo ogiba biti pretirano sam. Poklicani smo namreč v odnose s soverniki, saj Božji klic ni bil namenjen samo nam, temveč tudi drugim …Tako nismo sami, ko – denimo – umiramo …
Če namreč zanemarjamo odnose z drugimi kristjani, potem zavračamo Jezusov klic in bo naša samota za nas škodljiva.
Posvarjeni smo, da če si ne vzamemo časa, da bi bili sami v Božji prisotnosti, postanemo nevarni in škodljivi za druge. Posledično se to kaže tako, da od drugih zahtevamo, da naše potrebe po ljubezni, potrditvi in zavedanju lastne vrednosti zadovoljijo na način, ki je za njih pretežek in zato naše druženje z njimi za njih postane breme, ki ga enostavno ne morejo nositi. Takšni posamezniki se v stiku z drugimi pogosto tako močno naslonijo na druge, da jih s tem zelo obremenijo. Ti ljudje se v družbi z drugimi hranijo na neprimerne načine in jim s tem povzročajo škodo. Družbo drugih ljudi vsekakor potrebujemo, toda treba je vedeti, da nas drugi ljudje nikoli ne morejo napolniti s popolno ljubeznijo, ki jo daje edino sam Bog. Zato je ključnega pomena, da si redno vzamemo čas, ko smo z Bogom sami v tišini.
Raziščimo to razmerje med samoto in druženjem na konkretnem primeru Jezusovega delovanja. Pobližje si poglejmo čudež ozdravitve gluhonemega in ga skušajmo razumeti v prenesenem, duhovnem pomenu. Skušajmo odkriti njegov duhovni pomen, to je, kako nam branje tega odlomka lahko pomaga v našem duhovnem življenju.
Jezus je hodil »po sredi pokrajine Deseteromestja« (Evangelij po Marku 7,31). V teh krajih niso živeli samo Judje, ampak narodnostno mešano prebivalstvo. Zato so ta mesta pri Judih veljala za manjvredna. Za nas pa ima ta Jezusov obisk pomenljivo sporočilo: Kristus prihaja k ljudem, ki si ne »zaslužijo« njegove ljubezni. Jezus jih ljubi in se jim bliža in med njimi naredi celo čudež. Podobno si mi zaradi svojih grehov ne zaslužimo, da bi nam Jezus naklanjal svojo ljubezen, a nam jo vseeno naklanja in se nam bliža. Pobudo ima Bog.
»Privedli so gluhega. Vzel ga je k sebi, stran od množice« (Mr 7,32). Jezus gluhega najprej pelje proč od množice. Med množico ne bi mogla govoriti, motila bi ju. Bog govori človeku na samem. Tako je Izraelce popeljal v puščavo, da jim je govoril. Sveti ljudje so se umikali v samoto, da jim je Bog spregovoril. Samota in tišina sta prvi pogoj, da tudi nam Bog spregovori. Današnji človek je zaradi množice močnih glasov »gluh« za Božji glas. Odhod v tišino je pogoj za poslušanje, je predpogoj za vero. Najtežji pa je izhod iz svojega jaza, iz lastnega egoizma in zaverovanosti v lastni prav. Bog nam ne more spregovoriti, ker bi ga ne slišali, dokler se ne umirimo in poiščemo nekaj trenutkov tišine za stik z Bogom. Sodobnemu človeku je tišina velikokrat odveč in se težko zbere. Naš molk je v službi poslušanja Boga. Ali je kaj bistveno drugače, ko želimo prisluhniti sočloveku?
»Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika« (Mr 7,33). Jezus je tu podoben kiparju, ki oblikuje glino s prsti. Kakor umetnik s prsti v samoti in tišini oblikuje glino, podobno Gospod oblikuje naše srce v tišini in počasi spreminja naše obličje po svojem obličju. Poslušanje, ki sledi odhodu v samoto, je druga stopnja na poti vere. Ali se moremo imenovati kristjani, če ne prisluhnemo Kristusovi besedi?
S slino se je »dotaknil njegovega jezika« (Mr 7,33). Med poslušanjem besede in njenim izpolnjevanjem je velik prepad. Vmes je dar Svetega Duha in Kristus je poln Svetega Duha, zato se dotakne bolnikovega jezika. Jezusov duh (usta, slina, duh) daje moč za izpolnjevanje njegove besede. Prositi moramo za dar Jezusovega Duha, da bi mogli izpolnjevati besedo. Prositi pa pomeni moliti. Tako je molitev tretja stopnja na poti vere.
»Ozrl se je proti nebu … in mu rekel: ›Efetá!‹ to je ›Odpri se!‹« (Mr 7,34). Efetá ni čarobna beseda, ampak je Božja moč, ki deluje, saj se je Jezus ozrl proti nebu, k Bogu.
Odprla so se mu »ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril« (Mr 7,35). Gluhi ni govoril, ker ni slišal, ker ni poslušal. Ko začne poslušati, začne tudi govoriti. Gladko govoriti pomeni pravilno govoriti. Naš (po)govor je sad poslušanja. Z Bogom se lahko pogovarjamo (v molitvi) šele, ko poslušamo njegovo besedo, jo premišljujemo. Odveč je napisati, da velja podoben vzorec tudi v stiku s človekom.
Gluhega so k Jezusu »privedli« drugi ljudje. Najbrž tisti, ki so že slišali za Jezusa ter okusili njegovo dobroto in so potem druge vodili k njemu. Srečanje s Kristusom je pristno samo, če po njem druge ljudi vodimo k njemu. Če s svojim življenjem ne vodimo drugih ljudi h Kristusu, pomeni, da se z njim nismo resnično srečali.
Preiščimo torej svoje trenutno ravnovesje, ki ga dosegamo med samoto in druženjem. Vprašajmo se, ali se to razmerje odraža tako, da nam omogoča rasti v ljubezni do Boga, do drugih in do samega sebe.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, priznam ti, da nisem vedno povsem prepričan, da sem sposoben določiti pravo ravnovesje med samoto in druženjem z drugimi. Prosim te, da me ti vodiš na tej poti iskanja pravega ravnovesja. Prosim te, pomagaj mi, da se tako iskanja tihega časa v samoti s teboj kot tudi povezovanja v zdrave odnose z drugimi lotevam s pravim stališčem in motivi, ki temeljijo na pristni ljubezni do tebe, drugih in samega sebe. Za vse to te prosim v imenu Kristusa Jezusa. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.