Views: 61
Pomemben znak, ki kaže, kje se je znašla naša kultura.
Po petdesetih letih levičarske prevlade in indoktrinacije v šolah nas to res ne bi smelo presenetiti, a je to vseeno pomemben znak, kje se je znašla naša kultura: dandanes je za učence v splošnem bolj družbeno sprejemljivo in lažje, da se razglasijo za homoseksualce, kot pa da se izjasnijo za kristjane.
Ta novica prihaja iz Severne Irske, vendar zadostuje že nanosekundo ali dve trajajoče opazovanje, da ugotovimo, da to nikakor ni le težava Severne Irske. Rezultat bi bil enak po celem Zahodnem svetu, vključno, če morda ne še zlasti v deželi svobodnih in pogumnih.
Christian Post je poročal, da »je učencem po celotni Severni Irski – glede na pričevanje med preiskavo o izobraževanju o odnosih in spolnosti (Relationship and Sexuality Education (RSE)), ki poteka v parlamentu Severne Irske – težje razkriti svojo krščansko vero kot pa svojo spolno usmerjenost.
O tem je pričal David Smyth »predstavnik Evengeličanske zveze Severne Irske (Evangelical Alliance Northern Ireland)«. Povedal je, da se je nekaterim učencem »v šoli veliko težje izpovedati se za evangelijske kristjane, kot pa se izpovedati za pripadnike LGBT« in da je to povsem razumljivo.
Konec koncev ima Severna Irska Mesec ponosa, tako kot je to v ZDA. Festival ponosa v Belfastu se ponosno hvali (kako pa drugače), da je »eden največjih festivalov v Belfastu z več kot 150 dogodki, ki se zvrstijo v desetih dneh… Leta 2023 ga je obiskalo več kot 75.000 ljudi.« Zdaj pa se vprašajmo: kdaj je na Severnem Irskem Mesec krščanstva? Koliko ljudi se ga udeleži? Povsem jasno je kaj se v današnji Zahodni pop kulturi slavi in kaj ne.
Spletna stran Festivala ponosa v Belfastu vključuje fotografijo dveh dečkov z mavričnimi zastavami, ovitimi okoli ramen, in mavričnimi barvami na obrazih. Nobeden od njiju ni videti kaj dosti istospolno usmerjen, tako kot je to ženska z vijolično pobarvanimi lasmi, ali karkoli že je, ki se, stoječ za njima (njuna mama?) kljubovalno reži v kamero, medtem ko v rokah krčevito stiska svoj »Sem kar pravim, da sem« plakat, ki ji ga je tako zelo prijazno priskrbela organizacija Amnesty International.
Če je ta ženska (ali karkoli bi nam blagovolila povedati, da je) v resnici mati teh dveh dečkov, potem ni nobenega dvoma, da je bila na Paradi ponosa, ki se je je udeležila in kjer je bila posneta ta fotografija, deležna nič drugega kot pozitivnih odzivov. Pač plava v toku kulture in najverjetneje so jo zasuli s pohvalami in čestitkami za njen »pogum«, da je svoja dečka zavila v gajevske cunje in z njima paradirala naokrog, da bi pokazala svoj ponos na karkoli že misli, da je.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi krščanska mati popeljala svoja dva sinova na krščansko procesijo s križi ali ikonami v rokah. Čeprav se Zahodna družba (še?) ni izrodila do te mere, da bi se ji zaradi tega posmehovali, jo zlorabljali ali ji grozili, pa ni nobenega dvoma, da zaradi tega definitivno ne bi bila deležna aplavza, kot bi ga bila deležna gejevska mati za udeležbo na Paradi ponosa.
Če boste obiskali katerokoli javno gimnazijo v Ameriki, boste zelo verjetno naleteli na obvestila o LGBT klubu. Na srečanjih, ki tam potekajo, učencem, ki se jih udeležijo, ves čas dopovedujejo kako »pogumni« in »hrabri« so, čeprav so v resnici le zmedeni mladi ljudje, ki se odzivajo na skoraj vsesplošno spoštovanje in občudovanje, ki ga je deležna »gejevska skupnost«. Z drugimi besedami, biti gej je kul. V tem ni v Zahodnem svetu niti najmanjšega »poguma«. Za kaj takega bi morali mladi udeleženci Parade ponosa obiskati Iran ali Saudovo Arabijo.
Medtem pa biti kristjan ni niti najmanj kul, kar je tako kot bi pravzaprav moralo biti, saj je Jezus sam dejal:
»Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.« (Jn 15, 18-19)
In vendarle so bili nekoč časi, ko javno biti kristjan ni prinašalo take stigme, kot dandanes. In takrat je bila naša družba veliko bolj zdrava kot dandanes.
Na koncu lahko rečemo, da je Zahod eno religijo zamenjal z drugo. Davida Smytha so vprašali, če po njegovem mnenju učitelji poskušajo »spremeniti razmišljanje otrok, da bi vsilili neke vrste agendo«. Smyth je odgovoril s tem, da je poudaril, da je levica nova religija današnje prevladujoče kulture in vprašal: »Je prepričanje, da moški ne more postati ženska, posvetno bogokletje?« Seveda je. Vsekakor. In koliko otrok si, medtem ko se učijo kako si utreti pot v svetu, ki ne odpušča, želi postati znan kot bogokletnik?
Prevod in priredba po avtorju Robertu Spencerju s Frontpage Magazine (https://www.frontpagemag.com/its-easier-for-students-to-come-out-as-gay-than-christian/).
Robert Pevec