Views: 20
»Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo. Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.« (Pismo Rimljanom 4,16–19a.22)
Odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom je za nas velik dar. Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo kot očeta vere. Tokrat pa nam apostol Pavel predstavi Abrahama kot očeta v upanju, da bi tako lahko že pri njem sprejeli oznanilo vstajenja in novega življenja, ki premaga zlo in samo smrt. Abraham je veroval v Boga, ki »oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.« (Pismo Rimljanom 4,17). »Vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo in da je Sari naročje omrtvelo.« (Pismo Rimljanom 4,19) Ravno to je izkušnja, ki smo jo poklicani živeti tudi mi. Bog, ki se razodeva Abrahamu, je Bog, ki rešuje, Bog, ki vodi ven iz obupanosti in smrti, Bog, ki vodi v življenje. Pri Abrahamu vse postane hvalnica Bogu, ki osvobaja in oživlja, vse postane preroštvo. In to postane za nas, ki zdaj prepoznavamo in obhajamo izpolnitev vsega tega ob spominu na Jezusovo vstajenje. Bog je namreč »obudil od mrtvih Jezusa«, da bi tudi mi lahko v njem prešli od smrti v življenje.
»To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda.« (Pismo Rimljanom 4,23.24)
Abraham si torej zares lahko reče »oče mnogih narodov«, saj sije kakor oznanilo novega človeštva, ki ga je Kristus odkupil greha in smrti in ki je enkrat za vselej vpeljano v objem Božje ljubezni.
Tukaj nam Pavel pomaga osredotočiti se na tesno vez med vero in upanjem. Abraham je »veroval, trden v upanju proti vsakemu upanju«: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom.« (Pismo Rimljanom 4,18) Naše upanje ne stoji na človeških utemeljitvah, napovedih in zagotovilih. Pokaže se tam, kjer ni več upanja, kjer ni več ničesar, v kar bi upali. Kakor se je to zgodilo Abrahamu pred njegovo bližnjo smrtjo in nerodovitnostjo njegove žene Sare. Veliko upanje je ukoreninjeno v veri. In ravno zato je zmožno iti čez vsako upanje. Ker ne temelji na naši besedi, ampak na Božji besedi. Tudi v tem smislu smo torej poklicani slediti zgledu Abrahama, ki je pred stvarnostjo, očitno namenjeno smrti, zaupal v Boga in »bil popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.«
»Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.« (Pismo Rimljanom 4,20.21)
Ali smo mi prepričani, da nas Bog ljubi in da je to, kar nam je obljubil, pripravljen tudi izpolniti? Cena za to pa je odprto srce. Odprimo svoje srce in Božja moč bo naredila čudežne stvari in nas naučila, kaj je upanje. To je edina cena: odpreti srce za vero in on bo naredil ostalo.
To je protislovje in obenem najmočnejši, najvišji element našega upanja.
Upanje, utemeljeno na obljubi, ki se s človeškega vidika zdi negotovo in nepredvidljivo, a ki se ne zmanjša niti pred smrtjo, saj je tisti, ki nam obljublja, Bog vstajenja in življenja. Ne obljublja nam kdor koli. Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja. Kako to vem? Ker vem, da je besede upanja in tolažbe izrekel Bog, ki nikoli ne laže: »… na podlagi upanja večnega življenja, ki ga je obljubil pred večnimi časi Bog, ki nikoli ne laže.« (Pismo Titu 1,2; Chraska)
Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Stopiti mora skozi vrata, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogve kaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak, zaradi katerega sploh živi.
Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi?
Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa. Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli.
Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo to odločitev zaljubljenega mladeniča ali nepokretne starke na smrtni postelji, vedno gre za enako odločilen, pa čeprav ne vedno enako težak trenutek, ki pa ga mora človek ponavljati vse življenje, vedno znova, da bi se naposled naučil tistega zadnjega, najbolj negotovega koraka: s tega na oni svet. Saj je to samo še en korak, ki zahteva od človeka tako kot vsak korak – upanje.
Upanje je torej boj in ne počitek, ne čakanje, da bo sadež padel z drevesa, upanje je trud, je napor, morda lahko rečemo tudi trpljenje, ker je človek resda v življenje poklican, pa je vendar tudi res, da mora iz groba, iz smrti tudi stopiti. Ta odločitev, da bo sledil temu klicu, to je upanje.
Upanje je boj s samim seboj. Odgovoriti na ta klic Boga izven groba torej pomeni bojevati se. Najprej je to boj z najhujšim nasprotnikom, kar jih je, to je s samim seboj, z lastnim egoizmom. Povejmo drugače, kadar sprejmemo, da v našem boju ne zmaga nujno tisto, kar nam je všeč, česar bi si v življenju želeli, ampak to, kar je dobro in kar je prav.
Zato upanje ni optimizem, kar je v našem času postalo malodane eno in isto. Optimizem je namreč nekakšno poceni manipulativno pričakovanje prihodnosti, se pravi, da hoče za vsako ceno doseči tisto, kar si želi in kar se mu zdi, da je dobro in prav – nekaj v stilu »vse bo v redu«, pri čemer z »v redu« seveda mislimo na nekaj, kar nam je všeč, kar nas pusti pri miru in nas zaziblje v mehek spanec, v katerem se ni treba za nič truditi.
Kaj pa krščansko upanje?
Medtem pa krščansko upanje pomeni odprtost in pripravljenost, da iščemo smisel v tem, kar še pride, gre za sposobnost drugačne razlage tudi tistega, »kar se ne konča dobro«, da bi lahko sprejeli resničnost z vso njeno težo in v tej situaciji vztrajali, vzdržali – in, če je le mogoče, bili tudi v pomoč drugim. Na podlagi česa? Zgolj enega dejstva, ki pa je dovolj močno, da lahko vse drugo postavi na svoje mesto: zato, ker Bog je in ker je Bog dober. Te drugačne razlage (reinterpretacije) je bil nenazadnje sposoben Jezus v najtežjem trenutku svojega življenja: svojo situacijo je najprej gledal kot na: »Moj Bog, zakaj si me zapustil,« na koncu pa jo je prelil v: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Edina možnost, da preživimo svoje življenje, je to. Videti tudi skozi trenutek stiske bližino Boga, Boga, ki lahko takrat tudi molči. Le zato in samo zato lahko apostol Pavel zapiše: In tako »se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Pismo Rimljanom 5,3–5) Upanje je torej Božja ljubezen v naših srcih. Da lahko upamo vanj, tudi če ni nobenega razloga za to.
Potem je upanje boj z neznanim. S tistim, kar prihaja, pa ne veš, kaj je to.
Prihodnost. Nevarnost. To je težka stvar, boriti se proti neznanemu in nevarnemu, ker ne veš, kaj vse bo to zahtevalo od tebe, če je ta boj sploh smiseln, ali je to sploh prava odločitev, in nenazadnje, ali boš v tem boju sploh preživel. Strah je zato veliko bolj naraven odgovor na neznano v našem življenju, tudi veliko lažji odgovor, ker se zaradi njega ni treba nikamor premakniti. Toda medtem ko nas strah ohromi in nas peha v obup, nam upanje daje življenje, moč, voljo, ustvarjalnost. Upanje je v tem, da se borimo, kljub temu da ne vemo, ali bomo zmagali ali ne. Da tvegamo kljub negotovemu izidu. In to je mogoče delati samo, če vemo, da je na drugi strani Bog, torej nekdo, ki nas v tem boju blagoslavlja, in je v vsakem primeru to naša zmaga.
Vendar ne razumimo narobe. Upanje zato še ni preprosta vdanost v usodo, ko pač sprejemamo življenje takšno, kakršno je, ker pač v njem tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Sprejemati življenje, kakršno je, v upanju pomeni živeti ga kot neko od Boga postavljeno pot, pripravljeno samo zame, ker me mora pripeljati nekam, kjer bom postal to, kar moram postati, kjer bom postavljen pred odločitev, ki jo moram sprejeti: »Vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni.« (Psalm 23,3–4)
Zato je “sestra” upanja pravzaprav hvaležnost.
Hvaležnost namreč odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Res je, da ga zato še ne omehča, ga ne spremeni. Toda hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene in pomembne, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar Boga. Tudi tiste, ki mi niso všeč. Tudi tiste, za katere ne moremo in niti nočemo biti hvaležni. Prav hvaležnost nam jih daje tako tudi dojeti. Kot dar. Hvaležnost nam daje razumeti, da potrebujemo tudi te težke stvari. Da so dobre, četudi niso prijetne. Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen, in sicer z vsako stvarjo, ki mi jo daje Bog. Potem lahko verjamem v Boga, in sicer dobrega Boga. To pa je upanje.
Z.M.