Views: 38
»Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu. Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: ›Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: »Divja zver ga je požrla.« Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!‹ … Jožef jim je rekel: ›Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.‹ Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.« (Prva Mojzesova knjiga 37,17–20; 50,19–21)
Eno od velikih čudes Božje suverenosti in njegove veličine se odraža v tem, da je njegovo delovanje nevidno, a ga je hkrati moč prepoznati skozi dogodke v naših življenjih. To njegovo delovanje se na mogočen način kaže v Jožefovem življenju, ki je bilo zaznamovano s pretresljivimi dogodki, ki jih je najprej doživljal v svoji družini, kasneje pa tudi v Egiptu, ko je tam desetletja preživel v izgnanstvu. Celo ko je doživljal neuspeh za neuspehom in razočaranje za razočaranjem, je zaupal, da ga Bog nekako vodi v izpolnitev večjega namena.
Zgodba o Jožefu nam kaže Božjo skrivno, a odločno moč, ki deluje skozi človeška prizadevanja, toda istočasno tudi v nasprotju s človeškimi naklepi in načrti … V zgodbi tako spoznamo, da Bog svoj namen uresničuje skozi delovanje egiptovskega kraljestva, toda istočasno kljub nasprotovanju tega kraljestva. Božje delovanje se odraža skozi Jožefovo življenje in življenje njegovih bratov, toda hkrati v nasprotju z njihovimi naklepi in njegovo voljo … Spoznamo, da zlobni človeški naklepi ne morejo preprečiti izvršitve Božjega načrta. Prej nasprotno, saj človeški naklepi nevede pospešujejo izvršitev Božjega načrta.
Iz Božjega rešujočega delovanja se naučimo, da moramo Bogu dopustiti, da nas pouči, da je edini način, na katerega se lahko otresemo preteklosti, ta, da jo uporabimo in iz nje naredimo prihodnost. Bog namreč nikoli ne zavrže ničesar iz našega življenja.
Ko se Bogu predamo, ne zavrže ničesar iz naše preteklosti, saj je on vsegamogočni Bog!! Prav nasprotno, Bog vsako našo napako, greh in stranpot, ki smo jo na življenjski poti ubrali, uporabi tako, da jo spremeni v naš prihodnji blagoslov. Večji del tega, kako Bog vse to naredi, ostaja skrivnost. Mi smo preprosto povabljeni, da zaupamo njegovi dobroti in ljubezni.
»Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake.« (Job 34,21) »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Pismo Rimljanom 11,33)
Katerih svojih upov, hrepenenj in sanj se spomnite, ko se zaveste, da Bog nikoli ničesar ne zavrže?
Z.M.