Views: 57
»Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo. Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.« (Pismo Rimljanom 4,16–19a.22)
Odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom je za nas velik dar. Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo kot očeta vere. Tokrat pa nam apostol Pavel predstavi Abrahama kot očeta v upanju, da bi tako lahko že pri njem sprejeli oznanilo vstajenja in novega življenja, ki premaga zlo in samo smrt. Abraham je veroval v Boga, ki »oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.« (Pismo Rimljanom 4,17) »Vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo in da je Sari naročje omrtvelo.« (Pismo Rimljanom 4,19) Ravno to je izkušnja, ki smo jo poklicani živeti tudi mi. Bog, ki se razodeva Abrahamu, je Bog, ki rešuje, Bog, ki vodi ven iz obupanosti in smrti, Bog, ki vodi v življenje. Pri Abrahamu vse postane hvalnica Bogu, ki osvobaja in oživlja, vse postane preroštvo. In to postane za nas, ki zdaj prepoznavamo in obhajamo izpolnitev vsega tega ob spominu na Jezusovo vstajenje. Bog je namreč »obudil od mrtvih Jezusa, da bi tudi mi lahko v njem prešli od smrti v življenje.«
»To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda.« (Pismo Rimljanom 4,23.24)
Abraham si torej zares lahko reče »oče mnogih narodov«, saj sije kakor oznanilo novega človeštva, ki ga je Kristus odkupil greha in smrti in ki je enkrat za vselej vpeljano v objem Božje ljubezni.
Tukaj nam Pavel pomaga osredotočiti se na tesno vez med vero in upanjem. Abraham je »veroval, trden v upanju proti vsakemu upanju«: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom.« (Pismo Rimljanom 4,18) Naše upanje ne stoji na človeških utemeljitvah, napovedih in zagotovilih. Pokaže se tam, kjer ni več upanja, kjer ni več ničesar, v kar bi upali. Kakor se je to zgodilo Abrahamu pred njegovo bližnjo smrtjo in nerodovitnostjo njegove žene Sare. Veliko upanje je ukoreninjeno v veri. In ravno zato je zmožno iti čez vsako upanje. Ker ne temelji na naši besedi, ampak na Božji besedi. Tudi v tem smislu smo torej poklicani slediti zgledu Abrahama, ki je pred stvarnostjo, očitno namenjeno smrti, zaupal v Boga in »bil popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.«
»Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.« (Pismo Rimljanom 4,20.21)
Ali smo mi prepričani, da nas Bog ljubi in da je to, kar nam je obljubil, pripravljen tudi izpolniti? Cena za to pa je odprto srce. Odprimo svoje srce in Božja moč bo naredila čudežne stvari in nas naučila, kaj je upanje. To je edina cena: odpreti srce za vero in on bo naredil ostalo.
To je protislovje in obenem najmočnejši, najvišji element našega upanja. Upanje, utemeljeno na obljubi, ki se s človeškega vidika zdi negotovo in nepredvidljivo, a ki se ne zmanjša niti pred smrtjo, saj je tisti, ki nam obljublja, Bog vstajenja in življenja. Ne obljublja nam kdor koli. Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja. Kako to vem? Ker vem, da je besede upanja in tolažbe izrekel Bog, ki nikoli ne laže: »… na podlagi upanja večnega življenja, ki ga je obljubil pred večnimi časi Bog, ki nikoli ne laže.« (Pismo Titu 1,2; Chraska)
Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogve kaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak, zaradi katerega sploh živi.
Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa. Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli.
Boj je »zelo čudne narave«, vsaj tako ga Sveto pismo opiše, vse je namreč zamegljeno, ne vemo, kdo v njem zmaguje in kdo izgublja. Točno takšen boj je upanje. A ta boj, zelo pomenljivo, traja do jutranje zarje, do simbola zmage svetlobe nad temo, torej gre vseeno za nekaj pozitivnega, četudi morda ne izgleda tako.
Upanje nas vedno nekaj stane, vedno je za njim nekakšna odpoved. Vendar takoj nato doda: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!«
Upanje je torej boj in ne počitek, ne čakanje, da bo sadež padel z drevesa, upanje je trud, je napor, morda lahko rečemo tudi trpljenje, ker je človek resda v življenje poklican, pa je vendar tudi res, da mora iz groba, iz smrti tudi stopiti.
Upanje je boj s samim seboj. Odgovoriti na ta klic Boga izven groba torej pomeni bojevati se. Najprej je to boj z najhujšim nasprotnikom, kar jih je, to je s samim seboj, z lastnim egoizmom. Povejmo drugače, kadar sprejmemo, da v našem boju ne zmaga nujno tisto, kar nam je všeč, česar bi si v življenju želeli, ampak to, kar je dobro in kar je prav.
Zato upanje ni optimizem, kar je v našem času postalo malodane eno in isto. Optimizem je namreč nekakšno poceni manipulativno pričakovanje prihodnosti, se pravi, da hoče človek za vsako ceno doseči tisto, kar si želi in kar se mu zdi, da je dobro in prav – nekaj v stilu »vse bo v redu«, pri čemer z »v redu« seveda mislimo na nekaj, kar nam je všeč, kar nas pusti pri miru in nas zaziblje v mehek spanec, v katerem se ni treba za nič truditi.
Medtem pa krščansko upanje pomeni odprtost in pripravljenost, da iščemo smisel v tem, kar še pride, gre za sposobnost drugačne razlage tudi tistega, »kar se ne konča dobro,« da bi lahko sprejeli resničnost z vso njeno težo in v tej situaciji vztrajali, vzdržali – in, če je le mogoče, bili tudi v pomoč drugim. Na podlagi česa? Zgolj enega dejstva, ki pa je dovolj močno, da lahko vse ostalo postavi na svoje mesto: zato, ker Bog je in ker je Bog dober.
Potem je upanje boj z neznanim. S tistim, kar prihaja, pa ne veš, kaj je to. Prihodnost. Nevarnost. To je težka stvar, boriti se proti neznanemu in nevarnemu, ker ne veš, kaj vse bo to zahtevalo od tebe, če je ta boj sploh smiseln, ali je to sploh prava odločitev in, nenazadnje, ali boš v tem boju sploh preživel. Strah je zato veliko bolj naraven odgovor na neznano v našem življenju, tudi veliko lažji odgovor, ker se zaradi njega ni treba nikamor premakniti. Toda medtem ko nas strah ohromi in nas peha v obup, nam upanje daje življenje, moč, voljo, ustvarjalnost. Upanje je v tem, da se borimo, kljub temu da ne vemo, ali bomo zmagali ali ne. Da tvegamo kljub negotovemu izidu. In to je mogoče početi samo, če vemo, da je na drugi strani Bog, torej nekdo, ki nas v tem boju blagoslavlja, in je v vsakem primeru to naša zmaga.
Upanje je vztrajnost v boju. Upanje je torej usmerjeno v nekaj neznanega. Apostol Pavel rimskim kristjanom to pove takole: »Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.« (Pismo Rimljanom 8,24–25) V primeru Jakobovega boja se moremo naučiti tudi to, da je upanje potrpežljivost v tem boju z življenjem. Še enkrat, ne pasivna potrpežljivost, ko samo prekrižanih rok čakamo, kaj se bo zgodilo. Upanje pomeni poskusiti še enkrat, »kljub vsemu«, tudi če ne gre, kot sem si zamislil in pričakoval; ko se stvari odvijajo v drugi, neljubi smeri. Da, upati pomeni biti tudi nekoliko trmast, upanje je upor proti logiki, proti pričakovanemu. Je vztrajanje, kjer bi bilo po predvidevanjih bolje odnehati in se umakniti. Ko gre za plemenite namene in za najvišje vrednote, se razume.
S tem namreč človek začne presegati samega sebe. Ko v meni obstaja vrednota, ki je vredna tudi, da se zaradi nje zapravi lastno življenje, bo to mojemu življenju dalo največjo možno vrednost in kakovost, saj je smiselno živeti vse dotlej, dokler imam nekaj, zaradi česar bi bilo vredno umreti. Vendar je najlepša poteza takega upanja predvsem v tem, da je na ta način to življenje vredno in dragoceno tudi za druge, ne samo zame, in tudi takrat, ko bo moje življenje minilo. Razumemo lahko, da je vztrajnost v upanju zato ljubezen do Boga in bližnjega. Takšno »upanje proti upanju« ali »upanje, kjer ni nobenega upanja« (Pismo Rimljanom 4,18) namreč daje življenje vsemu človeštvu, ker spreminja svet.
Prosimo zato Gospoda za milost, da se ne bi preveč zanašali na svoje gotovosti in svoje sposobnosti, ampak na upanje, ki izvira iz Božje obljube, kakor pravi Abrahamovi otroci. Ko Bog kaj obljubi, to tudi izpolni. On nikoli ne pozabi svoje besede. Naše življenje bo tako dobilo novo luč v zavedanju, da bo on, ki je obudil svojega Sina, obudil tudi nas in bomo postali eno z njim, skupaj z vsemi našimi brati v veri.
Z.M.