Views: 37
Počitnice in dopusti so prava priložnost, da obiščemo morje in gore. Kaj imate raje? Jaz morje. Gore so previsoke in zahtevajo veliko moči, da jih premagam.
Obstajajo pravila in zakoni, kako lahko premaguješ gore. Osnovno pravilo je, da si telesno dobro pripravljen oz. da imaš dovolj moči oz. kondicije. Da imaš primerno opremo za odhod v gore ter da gore premaguješ v primernih vremenskih razmerah. Danes vas vabim, da prisluhnemo Jezusovemu nasvetu, kako premagovati gore.
Preberimo Evangelij po Marku 11,20–25:
Ali ste že videli, da je nekdo premaknil kakšno goro, ne mislim na plaz ali potres, mislim na neko osebo? Jaz osebno še nisem slišal, da bi nekdo, ne v zgodovini ne danes, premaknil kakšno goro.
Primer: Slišal sem, da je nek pridigar v cerkvi govoril, da je možno premakniti goro, če veruješ. V cerkvi je bila tudi neka žena, ki je imela hišo v senci neke velike gore. Po pridigi se je opogumila in zvečer molila, naj se gora izpred njene hiše premakne in naj od jutri zjutraj vidi vzhod sonca in njegov sij čez dan. Resno je molila in v imenu Jezusa Kristusa zapovedala gori, naj se do jutra premakne. Po molitvi je zaspala. Zjutraj se je pripravila in z velikim pričakovanjem odprla oči. Na njeno presenečenje je bila gora še vedno tam. Izrekla je zanimive besede nevere: »Saj sem vedela, da se ne bo premaknila!«
Če še nihče ni premaknil gore, zakaj potem Jezus govori, da je možno premikati gore oz. da je treba premikati gore?
Če bi ti imel možnost premikati gore in bi se odločil premakniti Triglav, kakšne koristi bi imel od tega? Verjamem, da bi imel več problemov z našo oblastjo kot koristi od tega dejanja.
Poglejmo kontekst, v katerem je Jezus povedal te pomembne besede. Jezus je prišel v Jeruzalem, da umre na križu in odreši vse ljudi. To je nekaj velikega, kajne? Izraelci so morali za svoje grehe žrtvovati živali – od goloba (reveži) do ovce in goveda (premožnejši). Vsak dan stotine in tisoče živali. Ogromno, kajne? Si predstavljate, če bi bilo danes enako? Za naše grehe bi moralo umreti letno najmanj 7,5 milijard živali. To je nekaj velikega.
V tem kontekstu berimo v. 20–22.
Peter se je spomnil, da je Jezus preklel smokvo, in naslednji dan zgodaj zjutraj je opazil, da se je res posušila – beri v. 12–14. Jezus Petrove trditve sploh ne komentira, temveč reče nekaj drugega: »Imejte vero v Boga!« Lahko bi rekli: »Imejte vero, ki šteje!« To je tudi naša današnja tema. Imeti vero, ki šteje, nima nič skupnega s Petrovo ugotovitvijo, da se je smokva posušila, kajne? Na videz nima, če pa se malo poglobimo, bomo ugotovili, da še kako ima opraviti s Petrovo ugotovitvijo.
Preberimo še v. 23: »Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in vrzi se v morje in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.‹«
Po eni strani je to očitna prispodoba, nekaj, kar ni nujno, da je resničnost. Je nekaj, kar Jezus uporablja, da opozori na velike zmožnosti oz. pomembnost molitve. Po drugi strani pa imajo te besede dobesedni pomen v tem drugem kontekstu. Ko Jezus reče »ta gora«, verujem, da je stal na Oljčni gori (Mr 11,1) ali pa je učencem morda pokazal na neko goro v bližini ali neko tretjo goro, ki so jo učenci že mnogokrat prehodili. Jezus jim sporoča, da se določena gora lahko premakne in vrže v morje in to goro lahko premakne samo Bog!
V tem kontekstu, ko Jezus reče Petru: »Peter, ti to lahko storiš. Ti lahko rečeš Oljčni gori in jo vržeš v Sredozemsko morje,« to nima smisla, ker Peter tega ne more storiti, niti Jakob, niti Janez niti kdo od apostolov, niti ti, niti jaz, kajne? Za njih in za nas je to nemogoče. Toda za Boga to ni nemogoče, Bog to lahko stori! V tem je cela poanta. Zapomni si kontekst. Jezus je ravno preklel smokvo in učenci so se čudili, da se je tako hitro posušila (Mr 11,20–21). Ti dve vrstici prideta tik pred pomembno izjavo: »Imejte vero v Boga!« To pomeni, da jim Jezus pravi: »Vi ste presenečeni nad tem, kar sem naredil s figo! Kar sem storil s figo, lahko storim tudi s katero koli »goro« v dobesednem pomenu in z »goro« v prispodobi. To lahko storim s katerokoli »goro«, s katero se vi soočate, v tem primeru morate seveda imeti vero v Boga.«
Da bi učenec, ti in jaz, lahko vrgel goro v morje, morata biti izpolnjena dva pogoja:
- govoriti moraš z goro, moraš ji zapovedati,
- in drugi, v svojem srcu ne smeš dvomiti.
Kateri je težji del pošiljanja gore v morje? Večina nas bi verjetno odgovorila: »Imeti vero« ali »ne dvomiti v svojem srcu.« Verjamem, da je najtežji del pogum, da se pogovarjaš z goro, da ji zapoveš. Ja, res je, da je najtežji del od vsega tega, kar Jezus pravi, pogovor z goro!
Kaj si ljudje mislimo o človeku, ki gleda na »goro« in se pogovarja z njo? Če to počne redno, bodo ljudje začeli dvomiti o njegovi razumnosti, normalnosti. Toda to je točno tisto, kar sporoča Jezus svojim učencem, da morajo storiti, da se morajo pogovarjati z »goro«.
Primer: Na svetu obstajajo kristjani, ki na podlagi te vrstice uporabljajo pogovor z »goro«. Ta pogovor imenujejo: »Povej to ali ono v veri!« Trdijo (na podlagi tega besedila in tudi mnogih drugih v Svetem pismu), da Bog časti (uslišuje) tiste, ki si upajo na glas povedati, kaj prosijo od Boga. Tako voditelji te kristjane spodbujajo, da na glas izrekajo naslednje besede: »Bog nas vodi, da bi morda poslali misijonarje v Afriko, v še neevangelizirano pleme!« ali pa: »Bog nas vodi, da molimo in prosimo Boga, da ozdravi nekoga, ki je okužen s covidom-19.« Voditelji govorijo o »svojih nemogočih sanjah odkrito in javno« ter molijo, kar jim je Bog položil na srce. Molijo tudi za ozdravljenje nekoga ali za odrešitev te ali one osebe.
Verjamejo, da se z izražanjem takšnih želja na edinstven način sprošča Božja moč, saj postavlja nemogoča vprašanja na mizo, kjer jih lahko vidijo vsi in podprejo v molitvi vere. Pravijo, dokler vi molčite o svojih željah, je velika verjetnost, da se te želje ne bodo uresničile.
Trdijo, da ko govorite »gori nemožnosti«, počnete ravno to, kar je rekel Jezus. Tu nam lahko pomaga definicija vere Philipa Yanceyja: »Vera že vnaprej veruje v nekaj, kar se bo zdelo logično le, če to vidimo v obratni smeri.« Torej moramo najprej videti rezultat. To je tudi definicija vere v Svetem pismu. V Pismu Hebrejcem 11,1 beremo: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.«
Vsak od nas bi lahko priznal, da ga včasih Bog pokliče in mu sporoči, da bo naredil nekaj, kar je človeško gledano brez smisla. Ko pa si upamo verjeti Bogu, vidimo to v retrospektivi. Vidimo, kako je verjeti v »goro, da se premakne« čisto logično, enostavno. Vendar moramo vedno najprej verjeti Bogu, tudi če to kljubuje »naši zdravi pameti«.
V življenju imamo vsi težave z »gorami«. Včasih so to velike naloge, ki so pred nami in imamo malo osebne moči, s katero bi jih lahko premaknili. Včasih so te »gore« prekinjeni odnosi ali naše navade greha, ki ga počenjamo. Tvoja »gora« lahko vključuje verovanje v Boga v zvezi s tvojim zdravstvenim vprašanjem ali zdravjem ljubljene osebe ali osebe, ki še ne veruje. Lahko pa to pomeni, da bo ta oseba zaupala Bogu v primeru neuspešne zakonske zveze.
Glavni problem gledanja na »gore« v tvojem življenju je pogum, da spregovoriš tem »goram«, da se vržejo v morje v Jezusovem imenu, kljub temu, da verjameš, da jih Bog lahko vrže v morje.
Mogoče ti bodo lahko pomagale in te spodbudile Jezusove besede iz 24. in 25. vrstice, da bi začel verjeti in se pogovarjati in zapovedovati »goram« v svojem življenju, naj se potopijo v morje: »Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše prestopke.«
Ta obljuba ima tri dele:
– Obseg: »Za vse, kar molite in prosite.«
– Pogoj: »Verjemite, da ste to že prejeli.«
– Izpolnitev: »In se vam bo zgodilo.«
Pri tej Jezusovi resnični obljubi in čakanju na izpolnitev upoštevajte spremembo časa, ki ga Jezus omenja. Sedanjost: »karkoli molite in prosite«, preteklost: »ste to že prejeli.« Obstaja še prihodnost: »se vam bo zgodilo.«
Moliti moramo v sedanjosti, z zagotovilom, da je Bog že ugodil naši prošnji, čeprav bo odgovor prišel šele v prihodnosti.
Moram vam priznati, da se zelo malo pogovarjam s svojimi »gorami« in jim zapovedujem, naj se potopijo v morju. Ob poglabljanju v resnico Jezusove obljube in ob pripravi na pridigo me je Gospod spodbudil, naj začnem verjeti tem besedam in jih udejanjati, kar Jezus tukaj omenja in obljublja.
Verujem, da se bodo mnoge »gore« v mojem življenju potopile, ne zaradi mene, ne zaradi moje vere, temveč zaradi Boga, zaradi Jezusa, če jim bom zapovedoval, naj se potopijo.
Ni slučajno, da je Jezus preklel smokvo in se je posušila. To se je zgodilo, da bi bil ta dogodek zapisan, da bi ti lahko verjel v Boga in da bi bile tvoje »gore« potopljene z njegovo močjo, ne tvojo.
Za katere »gore« v svojem življenju si želiš, da bi bile danes potopljene?
Danes te Jezus vabi, da se pogovarjaš z njimi in jim zapoveš: »Ti, gora (imenuj to goro …), tebi zapovedujem, da se potopiš v morju, ker verujem v Boga, ki te bo potopil!«
Naredimo to zdaj v molitvi. Molimo in zapovedujmo svojim goram, naj se potopijo v morju, da jih enostavno ni več. Delajmo to vedno in spodbujajmo druge, naj to delajo!
Besedilo: Evangelij po Marku 11,20–25
Z.