Views: 33
»Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: ›Učitelj, kdaj si prišel sem?‹ Jezus jim je odgovóril in rekel: ›Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.‹ Tedaj so mu rekli: ›Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?‹ Jezus je odgovóril in jim dejal: ›Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.‹ Rekli so mu: ›Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: »Kruh iz nebes jim je dal jesti.«‹ Jezus jim je dejal: ›Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.‹ Tedaj so mu rekli: ›Gospod, vselej nam daj tega kruha!‹ Jezus jim je dejal: ›Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.‹« (Evangelij po Janezu 6,24–35)
Jezus graja ljudi, ker ga iščejo le zaradi kruha. Zanimivo, da ljudje na Jezusovo grajo, da ga ne iščejo zaradi znamenj in čudežev, ampak ker so jedli kruh in se nasitili, ne reagirajo užaljeno. Videti je, da ga zelo iskreno vprašajo, kaj pa naj storijo. Jezus jim da preprost odgovor: »Božje delo je, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Nazadnje pojasni, da je on kruh življenja.
Ljudstvo je živelo v težkih razmerah in pričakovalo Odrešenika. Logično je bilo, da so pričakovali, da bo Odrešenik tisti, ki jih bo rešil iz težkih gospodarskih, finančnih in političnih težav. Hitro so ugotovili, da ne bi bilo slabo imeti takšnega kralja, ki bi množil in delil kruh in ribe, odpravljal razlike in ozdravljal. Kdo ne bi videl v tem koristi in odrešenika? Učenci niso bili dosti drugačni. Jezusova moč in genialnost sta jih privlačila. Ob njem so se počutili nekaj vredne. Tekmovali so za prva mesta in pogosto preslišali Jezusovo naročilo, da nebeško kraljestvo nista jed in pijača.
Najbrž ni težko najti podobnosti med nami in tistimi, ki so hodili z Jezusom in ga poslušali. Nismo sicer lačni vsakdanjega kruha, dobro pa bi nam delo, če bi Jezus odgovarjal na različne naše želje. Najbrž vera tudi danes hitro postane podobna drži, ki jo Jezus graja. Postane servis za naše želje in predstave. Pred Boga prihajamo s svojimi prošnjami in pozabimo, da vera ni v tem, da Jezus izpolnjuje vse naše prošnje, ampak da je nekaj več.
Nič ni narobe, da prosimo. Jezus sam je naročal, naj prosimo in bomo prejeli. Vendar pa nas v očenašu zelo jasno uči, kako naj prosimo. Pravi nam, naj rečemo: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja …« Šele potem pride na vrsto prošnja za vsakdanji kruh. Tako kot v očenašu naj bi vsako prošnjo vodilo slavljenje Boga, priznavanje, da je on edini dobri, ki mu lahko zaupamo, ker vedno vse skrbno vodi.
Jezusovim sodobnikom in tudi nam pa to pogosto ne gre najbolje. V množici prošenj, ki jih izrekamo, pozabimo Bogu dati mesto, ki mu gre. Preprosto pozabimo na zaupanje in vero, da je Bog nad vsem in da vse vodi, tudi takrat, ko ni nič po naše, ko se nič ne dogaja tako, kot bi radi. Kakšna naj bo torej vera danes?
Na osebni ravni mislim, da bi morali najprej reči: Bog, ti si gospodar mojega življenja. Tebi izročam življenje. Povej mi, kaj naj storim vsak dan, da bom zvesto hodil za teboj. Povej mi, ali sem na pravem mestu ali ne. Vedno znova mi daj razumeti, ali se motim, ali prav razumem sebe, ali prav živim s svojimi nemočmi in sposobnostmi.
Na ravni naših odnosov bi najbrž morali reči: Bog, ti si svoje učence učil ljubiti. Ustvaril si Cerkev, živo skupnost, da bi bila znamenje medsebojne povezanosti. Kako naj gradim takšno povezanost? Kaj je moj greh, da tega ne uspem ustvariti? Ostajamo vsak na svojem bregu. Ali nam v naših odnosih ti nisi vodilo? Kaj naj storim, da bom iz tega, kar razumem, lahko živel v takšnih odnosih, da bo rasla tvoja Cerkev?
Na ravni družbe bi najbrž morali reči: Bog, tudi danes vodiš svet. Ustvaril si nas po svoji podobi. Ali res živimo to podobnost tebi? Ali nismo zašli v temo samopoveličevanja in smo postali družba brez Boga? Bog, pomagaj nam, da bomo kristjani sol zemlje in luč sveta. Daj nam razumeti, kaj je jedro problema današnje družbe. Najbrž ni epidemija, ne cepljenje, ne testiranje. Nauči nas živeti, da bomo tvoje priče.
»Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apostolska dela 1,8)
Današnji odlomek razumem kot povabilo, da preden prosimo, v sebi obujajmo zavest, da je on tisti, ki prebiva v nas in vse vodi. Na nas je, da mu vedno in povsod zaupamo in hodimo za njim. Ker to ni tako preprosto, naj bo vedno in povsod prva prošnja: Naj živimo tako, da bodo ljudje okrog nas lahko po nas, po naših živih občestvih in luči, ki jo prinašamo svetu, spoznavali Odrešenika.
Z.M.