Views: 106
Uprimo oči v Jezusa
»Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še pred vrati ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ›Otrok, odpuščeni so ti grehi! […] Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,‹ je rekel hromemu, ›ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!‹« (Evangelij po Marku 2,1–5.10–11)
Živimo v času, ko se dnevno srečujemo s poročili o tem, da pandemija še naprej povzroča globoke rane, kar na različne načine razodeva našo ranljivost. Veliko ljudi je umrlo, zelo veliko je bolnih, na vseh celinah. Veliko je dvomov o ozadjih te pandemije, veliko negotovosti, neodgovorjenih vprašanj, tudi glede učinkovitosti prihajajočega cepiva. Mnoge osebe in mnoge družine živijo v času negotovosti zaradi socialno-ekonomskih problemov, ki prizadenejo posebej najrevnejše.
Prav sredi te pandemije pa smo zato pred izzivom, kako svoj pogled še bolj odločno upreti v Jezusa: »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.« (Pismo Hebrejcem 12,2) Srečujemo se z izzivom, kako v tej naši veri objeti upanje Božjega kraljestva, ki ga prinaša sam Jezus. Po eni strani kristjani prosimo za dokončni prihod Božjega kraljestva s Kristusovo vrnitvijo v slavi. A hkrati tudi molimo za to, da bi Božje kraljestvo že zdaj raslo s posvečenjem ljudi v Duhu in po njihovi zavzetosti s služenjem pravičnosti in miru. Ta prošnja je krik Duha in neveste: »Pridi, Gospod Jezus!« (Razodetje 22,20)
Ko razmišljamo, kako še bolj upreti pogled v Jezusa, se ozrimo v dogodke, ki kažejo, kako se je tudi pri Jezusu oznanjevanje Božjega kraljestva stopnjevalo:
»K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Oznanjal je: ›Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.‹« (Evangelij po Marku 1,5.7.8)
»Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč. Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: ›Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.‹« (Evangelij po Mateju 4,12–17)
Danes pa je kraljestvo ozdravljanja in rešitve med nami že prisotno. Vprašanje pa je, ali ga prepoznamo? »V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹« (Evangelij po Luku 10,10.11)
Gre za prisotnost kraljestva pravičnosti in miru, ki se kaže preko del dejavne ljubezni, ki množijo upanje in utrjujejo vero: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (Prvo pismo Korinčanom 13,13) Pri kristjanih so vera, upanje in dejavna ljubezen mnogo več kot zgolj občutja ali drže. So kreposti, ki so v nas izlite po milosti Svetega Duha: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Pismo Rimljanom 5,5)
To so kreposti, ki imajo za svoj izvor, nagib in neposredni predmet Boga samega. Vlite v naša srca, s posvečujočo milostjo, usposabljajo človeka za življenje v povezanosti z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. So temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja in oživljajo vse človeške kreposti. Božje kreposti so poroštvo za to, da je Sveti Duh v zmožnostih človeškega bitja navzoč in deluje. Vera, upanje in ljubezen so darovi, ki nas ozdravljajo in zaradi katerih postajamo »zdravilci«, darovi, ki nas odpirajo novim obzorjem, tudi medtem ko plujemo v težkih vodah našega časa.
Ko se srečamo z dobro novico o veri, upanju in ljubezni, smo povabljeni, da prevzamemo Duha, ki je ustvarjalen in prenavljajoč. Na ta način bomo mogli preoblikovati korenine naših duhovnih, fizičnih in družbenih bolezni. Lahko bomo v globini ozdravili krivične strukture in uničujoče prakse, ki nas ločujejo drug od drugega, ogrožajo človeško družino in naš planet.
Jezus pa ne ozdravlja le fizičnih bolezni, ampak celotno osebo. Jezusovo javno delovanje ponuja mnoge primere ozdravljenja. Ko ozdravi tiste, ki so bolni, ker imajo vročino (Evangelij po Marku 1,29–34), so gobavi (1,40–45) ali hromi (2,1–12), ko povrne vid (8,22–26; Evangelij po Janezu 9,1–7), govor ali sluh (Evangelij po Marku 7,31–37), v resnici ne ozdravi le fizične bolezni, ampak celotno osebo. Na ta način jo, s tem ko je ozdravljena, ponovno vrne tudi skupnosti; osvobodi jo njene izolacije, ker jo je ozdravil.
Pomislimo na čudovito pripoved o ozdravljenju hromega v Kafarnaumu, o kateri beremo v današnjem besedilu. Medtem ko Jezus uči pri vhodu v hišo, štirje možje k njemu prinesejo svojega hromega prijatelja; in ker zaradi velike množice niso mogli vstopiti, so na strehi naredili luknjo in spustili nosila predenj. Jezus, ki pridiga, vidi, kako se nosila spuščajo pred njim. »Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ›Otrok, odpuščeni so ti grehi!‹« (Evangelij po Marku 2,5). In nato, kot vidno znamenje, je dodal: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« (2,11)
Kako izjemen primer ozdravljenja! Kristusovo dejanje je neposreden odgovor na vero tistih oseb, na upanje, ki ga polagajo vanj, na ljubezen, ki jo pokažejo drug do drugega. In Jezus torej ozdravi, vendar pa ne ozdravi le ohromelosti. Jezus ozdravi vse, odpušča grehe, prenavlja življenje hromega in njegovih prijateljev. Lahko bi rekli, da ga prerodi. Gre za duhovno in fizično ozdravljenje, oboje skupaj, ki je sad osebnega in družbenega srečanja. Lahko si predstavljamo, kako sta se to prijateljstvo in vera vseh prisotnih v tisti hiši povečala zaradi Jezusovega dejanja. Ja, z ozdravljenjem bolnega so bili hkrati ozdravljeni tudi odnosi med tistimi, ki so bolnika tako vneto, kar skozi streho, spustili k Jezusu. Res je šlo za ozdravljajoče srečanje z Jezusom!
Vprašajmo se torej: na kakšen način lahko danes pomagamo pri ozdravljanju našega sveta? Kot učenci Jezusa Kristusa, ki je zdravnik duha, duš in teles, smo poklicani, da nadaljujemo njegovo delo, delo ozdravljanja in reševanja predvsem v duhovnem smislu, ki lahko pripelje k ozdravljenju tudi v fizičnem in družbenem smislu, kar je odvisno od Božje volje.
Poklicani smo k nadaljevanju Jezusovega klica k spreobrnjenju: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Evangelij po Marku 1,14.15). V samem bistvu gre pri tem klicu za dejanje vrnitve k Očetu, od katerega se je človek oddaljil z grehom: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.« (Evangelij po Luku 15,18)
Povabljeni smo, da se soočimo z nujnimi vprašanji, na katera je opozorila pandemija, posebej na družbene bolezni. O tem razmislimo v molitvi v luči evangelija in darov vere, upanja, ljubezni. Razmislimo o tem, kako lahko z našo vero, upanjem in dejavno ljubeznijo pomagamo človeški družini ozdraviti ta svet, ki trpi za mnogimi hudimi boleznimi. Povabljeni smo, da bi razmišljali in delali vsi skupaj, kot tisti, ki hodimo za Jezusom, ki ozdravlja, da bi izgradili boljši svet, poln upanja za prihodnje rodove.
Molitev:
Dobri Bog, Aba, Očka, hvaljeno naj bo tvoje sveto ime! Ti si Bog nemogočega. Ko se zdi, da je vse izgubljeno in da ni rešitve, ti oživiš upanje in zgodijo se čudeži. Ko mislim, da mi nič več ne preostane, da ni izhoda in da nisem vreden pozornosti, me pogledaš ti in mi zagotoviš, da sem ljubljen, vreden, da me odrešiš. Večni Oče, prišel si na ta svet zato, da mi zagotoviš, da me ljubiš in želiš, da sem tvoj otrok. Zagotavljaš mi, da nebesa čakajo name. Hvala ti, Oče, da si poslal svojega Sina in me rešil. Z veseljem lahko vzklikam: Božji otrok sem, po tvoji milosti, po tvojem usmiljenju, po tvoji ljubezni. Večen sem in večna je moja sreča. To si ti, Gospod, naredil zame. Prosim te, naj mi živo upanje vate daje pogum in hrepenenje po tem, kar si pripravil tistim, ki te ljubijo. Gospod, pomagaj mi ohranjati vero in upanje na moji poti ter napredovati v dejavni ljubezni, ki vsestransko ozdravlja človeški rod. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.