Views: 44
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!« (Evangelij po Janezu 15,9–17)
Potem ko Jezus samega sebe primerja s trto in nas z mladikami, razloži, kaj je sad, ki ga prinašajo tisti, ki so ostali povezani z njim. Ta sad je ljubezen. Ponovno uporabi ključni glagol »ostati«. Vabi nas, naj ostanemo v njegovi ljubezni, da bo njegovo veselje v nas in bo naše veselje dopolnjeno (v. 9–11). Ostati v Jezusovi ljubezni. Vprašamo se, katera je ta ljubezen, za katero pravi Jezus, naj ostanemo v njej, da bomo imeli njegovo veselje, katera je ta ljubezen? To je ljubezen, ki ima svoj vir v Očetu, kajti »Bog je ljubezen« (Prvo Janezovo pismo 4,8). Izvira kakor reka v Sinu Jezusu in preko njega pride do nas, njegovih stvaritev. On namreč pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil« (Evangelij po Janezu 15,9). Ljubezen, ki nam jo Jezus podarja, je ista, s katero Oče ljubi njega, torej čista, brezpogojna in zastonjska ljubezen. Ni je mogoče kupiti, zastonj je. Ko jo da nam, nas ima Jezus za prijatelje, saj nam je dal spoznati Očeta, in nas tako vključi v svoje poslanstvo za življenje sveta.
Lahko si torej zastavimo vprašanje: »Kako ostati v tej ljubezni?« Jezus pravi: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (v. 10). Svoje zapovedi je Jezus povzel v eno samo, v tole: »Da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12). Ljubiti, kakor ljubi Kristus, pomeni dati se vedno v službo, tako kot je storil on, ko je učencem umil noge. Pomeni iti ven iz samega sebe, odtrgati se od svojih človeških gotovosti, udobnosti ter se odpreti drugim, še posebej najbolj pomoči potrebnim. Pomeni dati se na razpolago s tem, kar smo, in s tem, kar imamo. To torej pomeni ljubiti ne z besedami, temveč z dejanji.
Ljubiti kot Kristus pomeni reči ne drugim »ljubeznim«, ki nam jih ponuja svet: ljubezni do denarja, kajti kdor ljubi denar, ne ljubi kot Jezus; ljubezni do uspeha, nečimrnosti, oblasti … Te varljive poti »ljubezni« nas oddaljijo od Gospodove ljubezni ter nas pripeljejo do tega, da postanemo vedno bolj sebični, samovšečni in objestni. Objestnost pa vodi v propad ljubezni, v zlorabo drugih ter povzročanje bolečine ljubljeni osebi. Mislim na bolno »ljubezen«, ki se spremeni v nasilje. Koliko žensk je vsak dan žrtev nasilja. To ni ljubezen. Ljubiti, kakor nas ljubi Gospod, pomeni ceniti osebo, ki nam je ob strani, ter spoštovati njeno svobodo, ljubiti jo takšno, kot je, ne takšno, kot naj bi bila, ljubiti jo zastonjsko, takšno, kot je. Skratka, Jezus od nas zahteva, da ostanemo, da prebivamo v njegovi ljubezni, ne v svojih idejah, ne v čaščenju nas samih. Kdor prebiva v čaščenju samega sebe, prebiva v ogledalu.
Jezus zahteva od nas, da se oddaljimo od potrebe, da nadzorujemo in upravljamo z drugimi, da ne težimo k temu, da bi jih nadzorovali, temveč k temu, da bi jim služili in da bi odprli srce drugim ter se podarjali drugim.
Kam pa nas pripelje »ostati v Jezusovi ljubezni«? Jezus nam jasno pove: »… da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (v. 11). Gospod hoče, da je to veselje, ki ga ima, ker je v popolnem občestvu z Očetom, tudi v nas, če smo povezani z njim. Veselje, ker vemo, da nas Bog ljubi navkljub našim nezvestobam, nam omogoča, da se z vero soočimo s preizkušnjami življenja, in nam pomaga prebroditi krizo, da iz nje pridemo boljši. Ko živimo to veselje, smo resnični pričevalci, saj je veselje prepoznavno znamenje resničnega kristjana. Pravi kristjan ni žalosten. Tudi v težkih trenutkih ima v sebi notranje veselje.
»Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Pismo Rimljanom 14,17).
Molitev:
Aba, Očka, utrdi v naših srcih vero, upanje in ljubezen. Pomagaj nam, da bodo tudi naši koraki vodili v nebeško slavo, ter jih napolni z ljubeznijo. Tudi kadar je moje srce slabotno, ubogo, utrujeno in turobno, mu daj notranjo občutljivost zate. Prebudi v meni to, kar v sebi pogrešam: delež pri tebi, ljubezen do tebe in zvestobo, s pomočjo katerih bom vztrajal v tvoji ljubezni. Preiskuješ me in me poznaš. Kam naj grem pred tvojim duhom in kam naj bežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če bi legel v podzemlje, si tam. Če bi vzel peruti zore, če bi prebival na koncu morja, tudi tja bi me vodila tvoja roka in me držala tvoja desnica. Če bi rekel: »Vsaj tema me bo pokrila in noč me bo obdala namesto luči,« tudi tema ti ne bo temna in noč ti bo svetila kakor dan. Gospod, hvala ti, ker me ohranjaš v tvoji ljubezni. K tebi, ki presegaš sleherno umevanje, k tebi Gospod, kliče globina mojega duha, da tudi iz mene ustvariš novo nebo in novo zemljo. Očka, o Bog, ti bodi mi vse. Jezus, bodi moj studenec svetosti, posveti me. Jezus, vir žive vode, vir modrosti, napoji me. Jezus, ti si luč, razsvetli me. Odpri moje srce, da se iskreno kesa, rani mojo ljubezen s kesanjem, vžgi me. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.