Views: 67
Pred dobrim mesecem sem pokopal svojo drago mamo. Ko so spuščali njeno trugo v grob, so moj obraz oblile solze, kajti to je bilo zadnje slovo od moje mame. Nepopisna žalost, ker je ne bom nikoli več videl in se z njo nikoli več ne bom pogovarjal, smejal, veselil. Hkrati pa je moje srce preplavljal nebeški mir in veselje, ker imam upanje in vem, da bom tudi jaz prišel tja, kamor se je preselila moja mama. Odprt grob je mesto, ki vse spremeni, ko je Jezus temelj upanja za ponovno srečanje. Žalost spremeni v veselje. Bolečino v ozdravljenje. Obup v upanje. Nemir v mir …
Današnja velikonočna zgodba nam odkriva razliko med osebami, ki imajo upanje v vstajenje, in osebami, ki ga nimajo.
Preberimo Evangelij po Marku 16,1–8:
Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹« Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.
Prebrali smo, da je nekaj žena kupilo dišav, da bi šle mazilit Jezusa, ker ga niso uspele ob pokopu, žal pa niso verjele v Jezusovo vstajenje. Niso verjele kljub temu, da so večkrat slišale Jezusovo napoved, da bo trpel, da bo umrl in da bo tretji dan vstal od mrtvih. Ko so prišle na grob, kjer je bil Jezus pokopan, niso niti v sanjah pričakovale, da bodo videle in slišale nepričakovano sporočilo angela: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen: Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili.«
To pa je bil pravi šok za žene, ki niso pričakovale česa takšnega, odzvale pa so se pričakovano in naravno: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« Zakaj so doživele tak šok? Ker so dvomile v Jezusovo vstajenje. Ne želim jih obsojati, saj ne vem, kako bi se jaz odzval na njihovem mestu. Želim si pa, da bi se mi danes na to sporočilo odzvali drugače.
Razlog njihovega odziva, dvoma in strahu je bil v odsotnosti vere. Razlogi za dvome v vstajenje so še vedno današnji problem za večino ljudi na svetu in v Sloveniji.
Nekateri ljudje preprosto ne morejo verjeti, da Bog obuja mrtve, ker tega niso nikoli videli in verjamejo le v to, kar vidijo. Drugi pravijo: »Ne zmorem verjeti v vstajenje in ne poznam nikogar, ki bi to zmogel, zato mislim, da se to ne more zgoditi.« Tretji pa hodijo v cerkev in kljub temu ne verjamejo v vstajenje od mrtvih. Moram priznati, da je problem nevere pri mnogih v njihovih izkušnjah, ker niso nikoli videli česa takšnega, in svojo izkušnjo postavljajo za temelj svoje nevere. Česa vse mi danes ne vidimo, pa obstaja? Obstaja električni tok, a mi ga ne vidimo. Obstaja prenos podatkov po zraku, a mi tega ne vidimo. Obstajajo neverjetna skladišča podatkov v oblaku, a mi jih ne vidimo. Obstaja duhovni svet, ki ga mi ne vidimo, občutimo pa njegovo delovanje, in dobro in slabo. In še in še bi lahko našteval. Ko samo malo pomislim, lahko hitro ugotovim, da so izgovori za nevero: »Če ne vidim, če ne izkusim, ne bom veroval,« tako žalostni in majavi, da me pustijo brez besed, brez kakršnegakoli smisla za ugovor ali razpravo.
Verjamem, da vprašanje vstajenja od mrtvih v osnovi ni intelektualno ali znanstveno ali mehansko ali biološko, kot da bi morali nekako razumeti, kako je mogoče mrtve obujati. Na koncu je vprašanje vstajenja od mrtvih težava in problem vere, je stvar srca. Mnogi ljudje preprosto ne verjamejo v to, kar je rekel Bog. Drugi častijo svoj lastni intelekt. Če nečesa ne znajo razložiti, domnevajo, da to ne more biti res.
Kako težko je mnogim verovati, da smo ustvarjeni »iz prahu v življenje in potem iz življenja nazaj v prah in zopet iz prahu v življenje!«
Toda ali je neverjetno (»proti verovanju«) verjeti, da Bog obuja mrtve? Na to vprašanje lahko odgovorim z drugim vprašanjem. Če Bog lahko ustvari, karkoli hoče, zakaj ne more ponovno ustvariti življenja? Vemo, da smo prišli iz prahu in v prah se bomo vrnili. To življenje, ki ga imamo, je začasen oddih od prahu preteklosti in prahu, ki prihaja. Če Bog enkrat oživi prah, ali ne more tega ponoviti? Ali ne more urar popraviti svoje pokvarjene stvaritve? Seveda lahko!
To resnico o Božji moči nam potrjuje prvo velikonočno jutro. To nam potrjujejo žene kljub svoji neveri in strahu, ki jih je tako blokiral, da si celo niso upale izvršiti naloge, ki jim jo je dal angel: »Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.«
Kljub njihovemu strahu se je hitro razširila novica: »Jezus živi!« To sporočilo je postalo geslo in temelj verovanja zgodnje cerkve. To isto sporočilo je temelj in verovanje tudi naše cerkve danes. Jezus je vstal! Aleluja! Ali lahko to potrdiš sedaj s svojo besedo vere: »Verujem, da je vstal! Aleluja!«
Večina apostolov je končala kot mučeniki zaradi svoje vere v vstajenje Jezusa Kristusa. Po 2000 letih lahko mi danes živeči z zagotovilom rečemo, da je Jezus vstal, saj so vsi dokazi njegovega vstajenja pošteno preučeni in potrjeni. Jezus je vstal od mrtvih! Aleluja! Tudi sam sem priča mnogim dokazom, ko sem leta 2008 obiskal Jeruzalem in Jezusov grob in sem videl, da je odprt in prazen. V življenju sem obiskal mnoge grobove znanih skladateljev, piscev, osebnosti in veste, kaj sem videl? Ti grobovi so še vedno zaprti. V teh grobovih so še vedno kosti umrlih. Samo Jezus je premagal grob, smrt in skalo, ki je varovala vhod v grob. Jezusov grob je prazen, da ti lahko danes veruješ v vstajenje od mrtvih. Ali veruješ? Če da, potem to vse spremeni. Vse dobi drug pomen. Tudi praznovanje velike noči.
Praznovanje velike noči potem pomeni: Verovati Bogu!
Praznovanje velike noči potem pomeni: Bog obuja mrtve!
Praznovanje velike noči potem pomeni: Bog bo nekega dne obudil tudi tebe! Samo vprašanje je, ali za večno slavo ali za večno pogubo.
Nepopisno se vesêli, če je tvoje ime zapisano v knjigi večnega življenja. Če pa ni, si prizadevaj, da do tega pride, dokler še traja čas milosti.
Želim, da bi ti velika noč pomenila:
Verovati Bogu in mu dovoliti, da je Bog, ki zmore vse!
Verovati Bogu in mu dovoliti, da je vsemogočen tudi v tvojem življenju in tvojih težavah, bolečinah, problemih, ki so prah v primerjavi z njegovo silno močjo, ki deluje v tebi, če veruješ!
Verovati Bogu in mu dovoliti, da to, kar zna delati v tvojem življenju, to tudi naredi!
Verovati Bogu in mu dovoliti, da iz nas naredi žive vernike in nove ljudi!
Verovati Bogu in mu dovoliti, da prelita kri Jezusa Kristusa pere naše grehe!
Verovati Bogu in dovoliti Svetemu Duhu, da nas vzgaja in vodi skozi življenje z močjo, s katero je obudil Jezusa!
Za vse to in veliko več potrebuješ samo VERO. Vero, ki spremeni vse! Če jo imaš, blagor tebi. Če ne, zakaj je ne bi danes sprejel? Zakaj ne bi danes na novo zaživel in se predal vstalemu Kralju, zmagovalcu nad smrtjo, ki ga želimo slaviti in častiti za vse, kar je storil samo iz enega razloga, ker mu je mar zate, ker te ljubi.
Jezus je vstal in živi! Vstajaj in živi tudi ti vsak dan z njim!
Zvonko Turinski – pastor Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani