Views: 44
Ste kdaj razmišljali o dejstvu, da sta bila pred veliko nočjo, pred nedeljskim praznikom življenja dva tako nasprotujoča si časa, čas rajanja in čas žalovanja? Samo nekaj dni pred časom žalovanja je bilo nepopisno rajanje, vzklikanje »Hozana!« »Hozana Davidovemu sinu!« Učenci in navdušeni privrženci so gledali svojega prijatelja Jezusa kot novega kralja, za katerega so verjeli, da je dolgo pričakovani Mesija. Zdaj, samo nekaj dni kasneje, pa je mrtev zaradi strahotnega križanja na rimskem križu.
Vse svoje upe in sanje so položili na prihajajočega kralja in njegovo kraljestvo, ki ga je Jezus prinesel s seboj v njihov svet. So ga že videli in v veri tipali. Toda tisti petek so bili zlomljeni, dotolčeni, uničeni, prestrašeni in izgubljeni, ko so Jezusa sneli s križa in ga položili v grob.
Ko so ga položili v grob, so mnogi udeleženci tega strašnega križanja začeli verjeti, da jim je Jezusova smrt zadala dokončni udarec za njihovo upanje, sanje, bleščečo bodočnost. Namesto tega je prišlo razočaranje in konec z vero v popoln svet, kjer bo Bog končno vladal in kraljeval. Kjer jih bo osvobodil greha in vsega, kar pokvari in uničuje.
Neuresničeno upanje je morda ena najbolj bolečih stvari, ki jih preživimo v življenju. Včasih to razočaranje pride zaradi neuresničenih pričakovanj stvari, ki so precej nepomembne, in zaradi preizkušenj, ki so nam obrnile življenje v drugo smer. Želim vam pokazati, kako je videti razočaranje, ko se nam v življenju zgodijo različne stvari.
Predstavljajte si, da pridete domov utrujeni, lačni in žejni. Komaj čakate, da odprete hladilnik in iz njega potegnete kos mesa, ki vam je ostal od kosila, ter hladno najljubšo pijačo. Pridete domov in v višku pričakovanja dobrega počitka zagledate prazen hladilnik. Zmajate z glavo, izustite par nespodobnih besed in se usedete na kavč ter zrete v zaprt hladilnik.
Ali pa gledate tekmo svojega najljubšega moštva, ki se je sijajno začela. Vašemu moštvu gre vse od rok in nog. Toda kasneje se vse spremeni in vaše moštvo doživi strašno boleč poraz, z njimi pa tudi vi. Ostanete brez besed, saj ni kaj reči. Obstanete obupani in uničeni.
Ali pa nenadoma zboli nekdo od vaših najbližjih, ki ga imate radi, in se enostavno poslovi od vas za vedno. Žalostni, obupani, brez odgovora, s solzami na obrazu, bolečino v srcu zrete v odprt grob in se poslavljate od njega. Edino, kar vam pride na pamet, je vprašanje: Zakaj? Zakaj zdaj? Zakaj on/ona?
Če ste se kdaj znašli v eni od teh ali podobnih situacij, se morda lahko poistovetite s tem, kako so se tisto velikonočno jutro počutili Jezusovi učenci. Razočarani, žalostni, s solznimi očmi, potolčeni, brez upanja in želje do življenja. Najraje bi umrli. Po treh dneh globoke žalosti so potrebovali novo upanje. Potrebovali so nekoga, da se jih dotakne, da jim pove besede upanja, ki jih bodo dvignile nazaj v življenje.
Če smo iskreni do sebe, smo nekateri od nas danes prišli sem tudi zato, ker potrebujemo novo upanje, ponovni objem, ponovni dotik srca ali telesa. Življenje ni lahko in nekateri smo se letos ali te dni soočali z velikimi izzivi. Morda ste letos doživeli uničujočo izgubo, o kateri vas je sram govoriti. Morda so pred kratkim trpeli vaši najbližji. Nekateri od vas ste se morali sprijazniti z diagnozo, zaradi katere je vaša prihodnost negotova. In vse to v ozadju vojne, ki še naprej ogroža številna življenja, povzroča strašne izgube in negotovo prihodnost. Morda niste opravili pomembnega izpita, morda vaša zakonska zveza razpada, morda odnosi z otroki niso najboljši, morda ne srečate sorodne duše, s katero bi lahko gradili skupno življene, morda se ne razumete na delovnem mestu. Te stvari in še več so lahko tako težke, da se sprašujete, ali je Bogu še mar zame in ali še vedno Bog deluje in vlada v svetu.
Dragi moji, danes je vstajenjska nedelja in Evangelij Jezusa Kristusa nam danes sporoča, da so očividci v najgloblji temi v zgodovini človeštva zagledali luč življenja, ko se jih je dotaknil Jezus na različne načine. Naj se vstali Jezus dotakne zdaj tudi tebe skozi Marijino vstajenjsko zgodbo.
Preberimo Evangelij po Janezu 20,11–18:
Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.
Zgodaj zjutraj, tretji dan po Jezusovi smrti, se je žena po imenu Marija Magdalena odpravila do groba. Druga mesta v svetih spisih nam povedo, da je prišla mazilit njegovo telo za pokop. Ko pride do groba, ugotovi, da je grob prazen. Marija sklepa, da je moral nekdo priti in Jezusa odnesti, kar je morala biti še večja bolečina, ki jo je spravljala v brezup.
Ko Marija pogleda v grob, kjer je bil položen Jezus, vidi vse, kar manjka, in ne vidi, KAJ TAM JE. Tako je osredotočena na dejstvo, da Jezusovega telesa ni v grobu, da ne prepozna dveh angelskih bitij, ki sedita tam, kamor je bil položen Jezus. Skozi solze pove angeloma, da je strta, ne samo zato, ker je Jezus mrtev, ampak še bolj, ker je njegovo telo izginilo.
To se tudi nam lahko zgodi, ko izgubimo upanje. Ko se naše sanje razblinijo in naša prihodnost postane nejasna, vse postane pretežko in se osredotočimo samo na to, česar NI, česar NIMAMO, česar ONI niso naredili in kaj nam MANJKA.
Ko Marija spregovori z angeloma, se dvigne, da bi odšla, takrat pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Sreča se z vstalim Jezusom iz oči v oči. Toda poslušajte, kaj pravi 14. vrstica: »Ni vedela, da je Jezus.« To se zgodi Mariji, ki je dnevno hodila za Jezusom, v obupu pa ga ne prepozna. Upanje pa je stalo tik pred njo, a zaradi megle obupa ga ni mogla prepoznati. Konec koncev je Marija prišla h grobu in niti v sanjah ni pričakovala Jezusa živega. Prišla je v pričakovanju, da bo našla njegovo mrtvo telo.
Velika noč je opomin, da Bog po vstalem Jezusu vedno v nas prebuja upanje. Zakaj? Ker je Bog Bog upanja. Bog upanja nam prinaša upanje na različne načine in v različnem času, a to je našim očem včasih zakrito. Zakrito, ker ne gledamo z vero in Boga upanja zgrešimo, če nismo previdni in v duhu povezani z njim. Kljub temu pa je Bog upanja vedno med nami, a mi ga spregledamo, preslišimo, ker se preveč osredotočimo na stvari, ki jih ne vidimo, ki niso logične, jih ne razumemo.
Mislimo, da je vse mrtvo, neresnično in nelogično. Pa vendar ni. Upanje je stalo pred Marijo. Upanje jo je nagovorilo.
Upanje lahko pride skozi preprost pogovor s prijateljem. Upanje lahko vzbudi majhna uslišana molitev. Upanje je mogoče najti v nepričakovanem svetopisemskem besedilu ali pismu po pošti ali po spletu. Lahko pride tako, da naenkrat opazite lepoto sončnega vzhoda ali nasmeh otroka. Upanje lahko najdemo v tem, da si vzamemo čas, da smo hvaležni za to, kar imamo, namesto da bi bili razočarani nad tem, česar nimamo. Pri vsem tem pa je ključna pot in način naših pričakovanj. Tako kot otrok, ki v veri išče skrita velikonočna jajca v domu ali na dvorišču, iščiva danes v veri ti in jaz upanje, ki nam ga je Bog obljubil v svoji besedi.
Jezusovo sočutje do tistih, ki jih ljubi, je tisto, zaradi česar se je požrtvovalno odpovedal svojemu življenju in nam ljudem prinesel vstajenjsko upanje ter se nas želi dotakniti in obnoviti. Ravno to se je zgodilo Mariji, ko se ji je razodel, se dotaknil njenega obupa in njenih solz z enostavnim vprašanjem: »Zakaj jokaš?«
Apostol Janez, pisec te knjige, nam pove, da Marija misli, da je Jezus vrtnar, ki ureja zemljo okoli grobov. Janez nam ponuja to informacijo z razlogom. In ne gre le za to, da je Marija zmedena in v zmoti, čeprav je, ampak zato, ker je bila brez upanja in se ji je zameglil pogled. Obup ji je zadušil in blokiral dušo in razum.
Čudoviti Jezus pa ji pride naproti v njeni izgubljenosti. Sreča se z njo in ji pove, da mu je mar zanjo, da ga skrbi zanjo.
Vstali Jezus skrbi tudi za nas. On je navzoč tukaj danes. On prav tako danes skrbi za razbita in zlomljena, grešna življenja – pravzaprav popravlja krhkost, razbitost, zlomljenost in grešnost, ki se je začela v edenskem vrtu na samem začetku življenja na zemlji. Jezus se želi danes srečati tudi s teboj, ker mu je mar zate.
V tej zgodbi lahko naenkrat začutimo spremembo tona v Marijinem govoru, ko prepozna, da je Jezus živ. Njeno upanje je dotaknjeno, obujeno in se vrne v življenje. Svoje oči povzdigne k Upanju. Na obraz se ji nariše velik nasmeh. Noge poskočijo in jo ponesejo med prijatelje z veselim sporočilom: Jezus živi! Upanje je z nami. Jezus je premagal smrt, kakor je rekel. Naenkrat se v njeno srce vrača vera, veselje, mir, moč pričevanja. Videla ga je. Z njim je govorila. Živ je. Verjamem, da je takrat nobena sila ne bi ustavila. Srečala je živega kralja. Božje Jagnje! Mesija!
Vstajenjsko sporočilo je še vedno isto.
Po kaj si danes prišel sem, dragi brat, sestra, prijatelj? Si kot Marija tudi ti prišel iskat mrtvega Jezusa?
Je tudi tvoja duša brez upanja? Tudi ti gledaš na to, česar ni?
Dvigni svoj pogled! Prisluhni!
Jezus te sprašuje, koga iščeš. Kakšen bo tvoj odgovor?
Mrtvega Jezusa, da mu izkažeš sočutje, žalost?
Dvigni svoj pogled! Danes tukaj stoji vstali Jezus in ti pravi: Jaz sem! Živim! Premagal sem smrt! Zmagal sem zaradi tebe, ker te ljubim! Ker ti želim dati upanje. Veruj! Veruj! Glej name!
Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi danes z vero iskali Jezusa okoli sebe. Morda na mestih, kjer ste ga pogrešali. Sporočilo vstajenjske nedelje je čisto in jasno: »Ko gledamo Jezusa iz oči v oči in zaslišimo, kako nas kliče po imenu in nam pravi: Zvonko, Janez, Eva, …, želim obnoviti tvoj zlomljeni odnos z menoj. Želim te ozdraviti sramu, ker si me letos že trikrat zatajil kot Peter. Želim ti obnoviti vero, ljubezen, ki ugašata do mene, do tvojih najbližjih, do tvojega moža, žene, otroka, prijatelja. Želim ti spremeniti nemir, ki ogroža tvojo stabilnost in uspešnost, in ti podariti popoln mir. Želim ti obnoviti radost, ker se je v tvoje življenje prikradlo razočaranje in obsojanje.«
Jezus je tu in je pripravljen, da se te dotakne! Pripravljen je, da spremeni vse, kar je uničeno, zlomljeno in te je razočaralo. Ker Jezus živi, je njegov vstajenjski dotik realnost in deluje.
A želiš, da te zdaj obnovi? Če da, pridi k Jezusu! Povej mu, kaj si želiš! Če nisi odrešen, je zdaj čas, da mu predaš svoje staro, zlomljeno, z grehi obnovljeno življenje, in dal ti bo novo, čisto in večno življenje! Naj se vstajenjski Jezusov dotik nadaljuje v tvojem življenju vsak dan v tem tednu, mesecu in do praznovanja velike noči v naslednjem letu.
Naj ti prinese veselje, naj tvoj obraz zažari. Naj tvoje noge poskočijo in odhitijo oznanjat veselo novico: »Jezus živi! Jezus spreminja! Jezus obnavlja!« To je resnica, ki sem jo danes doživel na vstajenjskem bogoslužju!
Pastor Zvonko Turinski