Views: 38
»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: ›Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.‹ In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ›Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.‹
Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: ›Gospoda smo videli.‹ On pa jim je rekel: ›Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.‹ Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ Potem je rekel Tomažu: ›Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.‹ Tomaž mu je odgovoril in rekel: ›Moj Gospod in moj Bog!‹ Jezus mu je rekel: ›Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!‹ Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Evangelij po Janezu 20,19–31)
Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po vstajenju. Lahko bi rekli, da so bili učenci zaprti v samoizolaciji pred virusom strahu. Prebrani odlomek namreč pravi: »Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹« (Evangelij po Janezu 20,19–20) V Apostolskih delih pa beremo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.« (Apostolska dela 2,44–46)
Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa veselje v druženju, deljenju premoženja in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa onemu v prvi skupnosti, ki je doumela Pisma, doživela Svetega Duha in odpuščanje grehov.
Kako preiti iz strahov v veselje?
Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš Odrešenik Jezus Kristus, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje večerje, prek sramote križa in samote groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje, pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Noč je premagana, ko se Jezus na križu pusti zasramovati: »Če si Božji Sin, stopi s križa!« Ko premaga skušnjavo pomembnosti in ostaja nemočen in zasramovan na križu, kakor da ni Bog, kakor da nima nobene oblasti in moči. In ko nazadnje da Očetu v roke čisto vse: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Takrat ga ne zadržuje nič več. Niti trohice njega samega ni več, je le Oče, s katerim je bil vse življenje eno, nazadnje se je odpovedal še življenju.
Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali, kaj nam ugaja in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi za svojo veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali me bo kdo sploh opazil, cenil moje delo, spoštoval moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. On ve za naju in je z nama tudi na križu. Obema pa pripravlja vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v njegove roke svoje življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src.
Tako razumem prehod, ki so ga postopno doumeli in uresničili učenci po vstajenju. Strah je počasi mineval, noč je izginjala in vrata so se na stežaj odprla. Vanje je vstopilo vstajenjsko veselje, postali so luč vsem okrog njih in z njimi delili vse, kar so imeli, ter hvalili Boga.
Nismo še tam in mogoče nas je sram, da smo takšni. Tudi učence je moralo biti sram, da so se tako slabo izkazali v zadnjih dneh življenja njihovega Učitelja. Počasi so doumeli, da jim Gospod brez zadržkov odpušča. Še več, doumeli so, da tako zelo verjame vanje, da jim naroča, naj odpuščajo v njegovem imenu. Ta ljubezen in to usmiljenje sta zdrobila še zadnje okove njihovih zaprtih src. Prosimo Gospoda, naj prežene naše strahove, odpre vrata naših src in prižge svojo luč v našo temo.
Dovolimo si sanjati dan, ko bo tudi za nas spet veljalo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.« (Apostolska dela 2,44–46)
V času izolacije lahko zelo dobro spoznavamo, da naša druženja še zdaleč niso nekaj samoumevnega, za vedno dana. Prav zato lahko ponovno ovrednotimo pomen druženja in mu damo vrednost, ki mu v krščanskem življenju pripada. Ali bomo v tem individualističnem svetu ponovno odkrili vrednost skupnosti? Žal je iz današnje družbe izrinjena Božja realnost, njegova navzočnost, resničnost v svetu, med ljudmi. Živimo v zelo osiromašenem svetu. Otroci prinesejo s sabo na svet misel na duha, misel na presežno, misel na ljubezen in kako lepo je videti, kako je otrok predan mami in očetu. Ko odrastemo in zmoremo sto reči, pa je treba toliko porazov, da spoznamo, da vsega le ne zmoremo sami.
Preizkušnje izolacije v današnjem času nam po mojem mnenju odkrivajo še neko drugo skrajnost. Strah učencev, ki so se zaprli, ker so se bali Judov, po mojem odkriva tudi to, da jim je manjkalo osebnega stika z Bogom.
Ali tudi nam danes manjka stika s presežnostjo, osebnega stika z Bogom?
Sprašujem se, ali si vzamemo čas za osebni stik z Bogom? Prepričan sem, da današnjo krizo doživljamo kot še posebej hudo zato, ker nas današnja civilizacija obrača navzven v aktivnost, v proizvajanje, v nastop, v govorjenje, razprave. Vse to sicer samo po sebi ni slabo. Vendar nam pri vsem tem zmanjka časa, predvsem pa volje, da bi več pozornosti vložili v ponotranjenje. Prepričan sem, da vsaka pot, ki jo človek naredi navzven, skriva v sebi notranjo duhovno pot. Osebni stik z Bogom je vedno tudi prečiščevanje, iskanje samega sebe. Tega nam na splošno manjka, ker si časa za to pač ne vzamemo dovolj. Način delovanja sodobne družbe potihoma, počasi, a vztrajno izriva potrebo po osebnem stiku z Bogom. Nadomestijo ga stiki, pa čeprav zgolj površni, z množico različnih ljudi, od domačih, do tistih v službi, pa tudi s sokristjani.
Pa je tako potrebno vzeti si čas zase, za premišljevanje, za vzpostavitev stika s Presežnim, z Gospodom. V tem je čar. Šele globok osebni stik z Bogom je to, kar človeka naredi človeka. Osebni Bog in osebni stik z njim. In šele takšen človek je sploh lahko v pristnem stiku z bližnjimi. Upam, da nam bo sedanja kriza, ko doživljamo samoizolacijo, resnično pomagala ovrednotiti pomen pristnosti osebnega stika z Bogom kot tudi z bližnjim. Zapomnimo si, da Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu.« (Razodetje 3,20) Odprimo srce, da bi lahko zaslišali njegov glas.
Molitev:
Gospod Jezus in moj ljubeči brat, hvala, ker si na križu umrl za moje grehe in mi tako omogočil, da lahko izkusim tvojo bližino. Le ti me lahko napolniš z močjo, da se bom spremenil v takšnega človeka, kakršnega si me ti želiš. Hvala, ker si mi odpustil grehe in mi omogočil večno življenje s teboj in mojim Očkom. Predajam ti nadzor nad svojim življenjem in te prosim, da dokončaš delo, ki si ga pričel v meni, vse do polne odraslosti po tvoji podobi. Gospod Jezus Kristus, kralj bratstva, daj mi voljo in pogum, da se bom brez zadržkov in strahu odprl tvoji ljubezni in jo prinašal vsem, h katerim me pošiljaš. Nauči me, kako naj se odprem. Zlomi v meni osamitve in bojazni, blokade in bojazljivost, ki ovirajo tok občevanja. Daj mi velikodušnost, da se bom brez strahu prepustil tej bogati izmenjavi odpiranja in sprejemanja. Prosim te, pomagaj mi v tem času spoznati vrednost pristnosti odnosa s teboj in bližnjimi. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.