Views: 58
»Med svojim poučevanjem jim je govoril: ›Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.‹ 41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: ›Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.‹« (Evangelij po Marku 12,38–44)
»Dala je vse, kar potrebuje za življenje.«
Ta misel me še posebej nagovarja in me spomni na odlomek, ki govori o največji zapovedi, ki je zapoved ljubezni do Boga, bližnjega in sebe. Razmišljal sem, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti pomeni veseliti se. In zakaj bi se veselil? Zaradi hvaležnosti, ker doživljam vse kot dar: Boga, bližnjega in sebe.
In za kaj sem pri Bogu lahko hvaležen vsak dan?
Na hitro mi pridejo na misel te stvari: toplo posteljo, hrano, obleko, toplo in varno zavetje. To imam, ko mnogi tega nimajo. Iz tega izvira tista osnovna hvaležnost in Boga se veselim, ker tako lepo skrbi zame.
Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.
To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.
Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke niti ni prodala stanovanja.
Ne gre toliko za vsoto kakor za držo.
Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.
Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Podobno je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanja, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.
Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo. Tega danes še kako potrebujemo:
- otroci so vpeti v šolski sistem in tekmovanje z vrstniki, ali so dovolj dobri ali ne …
- mladi se bojijo, da ne bodo dobili partnerja, vernim je še težje najti primernega …
- starši se bojijo, kako bo v službi, kako bodo sprejemali nova rojstva …
- starejši pogosto živijo v strahu, kdo bo poskrbel zanje, ko bodo onemogli itd.
Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Evangelij po Marku 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj ali bolje povedano, ki ima vsega dosti. Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo, začarani krog obilja.
Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so v zakladnico »veliko vrgli« (Evangelij po Marku 12,41). Ker veš, da boš zaradi tega imel »manj«, na izgubi boš. Še težje pa je dati, če je treba v kakšnem primeru dati »vse«. In do takih primerov seveda pride velikokrat v življenju, vedno kadar gre za pomembne stvari, ko gre za čas ali za pozornost ali za ljubezen, denimo, ko se je treba čemu odpovedati, se od česa posloviti, ko je treba kaj dragocenega žrtvovati, v teh primerih je vedno treba dati vse, samo malo ne zadostuje.
Težava je v tem, da ima človek, ki mu je prva izbira življenja »dosti«, nazadnje zelo »malo«.
Predvsem zato, ker ima pri svojih odločitvah zvezane roke, ne more namreč izbrati tega, kar je v njegovem življenju pomembnejše. Ker ne more tvegati, da bi »dosti« izgubil. Težava, ki jo dandanes prinaša ta izbira, pa se seveda ne kaže samo v neenakomerni razdelitvi bogastva, ne, veliko bolj v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund.
Kako naj izberemo dosti prostora? Jezusova odločitev zato precej vznemirja. On izbere zgled uboge vdove. Ta ima sicer »malo« in zato tudi »malo« da, od nje glede na celoto zbranega denarja ni velikega rezultata. Vendar pa tu ne gre za količino. Dva uboga novčiča sta namreč »vse« (Evangelij po Marku 12,44), kar je dala ta ženica, četudi je to res »malo«, in to je tisto, kar šteje. Dati »vse« je namreč človekova odločitev, da ima v življenju nekaj večjo vrednost kot tisto, kar smo imeli. In ker s težavo dajemo, če imamo »dosti«, in lažje, če imamo »malo«, je modro v življenju izbirati »malo«, da bi bilo v nas »dosti« prostora za pomembnejše stvari. In tako je lahko »malo« veliko več kot »dosti«. Kadar vemo, kdaj je česa »dovolj«.