Začetek vsega …

Vsaka stvar ima svoj začetek, tudi zgodovina. Imenuje se Stvarjenje.

• Da ima vesolje, stvarstvo in vse, kar poznamo, Stvarnika. Obstoj ima torej smisel. Če namreč ni Boga, potem ni smisla. Vse je samo posledica naključja. Prevladujoče mnenje v znanosti dandanes je, da je imelo vesolje svoj začetek, ki ga poznamo kot Veliki pok. To spoznanje je močno pretreslo ateistične znanstvenike. Nekateri zato predpostavljajo neskončno število Velikih pokov in različnih, vzporednih vesolj, za kar pa ni nobenih dokazov in tudi možnosti ni, da bi jih kdaj našli. To pa tudi ne reši glavne težave ateizma. Kako lahko pojasnimo obstoj? Zakaj sploh kaj obstaja? Edini logični, razumski odgovor je: Stvarnik. Bog.
• Da pred stvarjenjem ni obstajalo nič. Hebrejščina uporablja za opis tega, kar se je zgodilo, besedo »bara«, ki se uporablja v Tori [Peteroknjižju] samo v povezavi z Bogom. Samo Bog lahko namreč ustvari iz niča. Ljudje tega ne zmoremo. Lahko le preoblikujemo snov, na primer, naredimo papir iz lesa ali kovino iz rude.
• Da ima vse, razen Boga, svoj začetek. Zahvaljujoč Albertu Einsteinu vemo, da ima tudi čas svoj začetek. Bog je torej ustvaril čas, kar pomeni, da Bog obstaja izven časa in prostora. Obstajal je pred nastankom časa in bo obstajal tudi, ko časa več ne bo. 
• Da obstaja le en Stvarnik. Nobenih bogov ni, vezanih na ljudstva ali dežele. Le en Bog za vse človeštvo.
• Nobenega govora ni o rojstvu Boga. Številne druge zgodbe o stvarjenju, od starogrških in rimskih do mezopotamskih, od indijskih do indijanskih, opisujejo, kako so se bogovi rodili v bivanje. Le Sveto pismo se ne začne z rojstvom Boga, ampak z njegovim delom (stvarjenjem sveta).
• Prvič v zgodovini človeštva se srečamo z Bogom, ki je ločen od narave, saj je naravo ustvaril. Vsi bogovi starega sveta so bili bogovi narave ali pa so bili sami del narave. Toda Bog je onkraj narave. Torej obstaja tudi resničnost onkraj narave. Fizični svet, ki ga poznamo, ni vse, kar obstaja.