Hits: 11
»Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.‹« (Evangelij po Mateju 28,16–20)
Naredite vse narode za moje učence, mar ni slišati to trditev kot nasilje? Naredite vse narode za moje učence! Če se nekoliko ustavimo, se najbrž v nas pojavi kar nekaj vprašanj. Zakaj bi oznanjali prav »našega« Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha? Zakaj so prvi kristjani umirali za vero? Ali je res tako pomembno, da verujemo ravno v troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha? Mar nima vsakdo pravice verovati po svoje?
Sveto pismo nam govori o razlogih za veselo verovanje. Besedilo iz Stare zaveze nam govori o navdušenju izraelskega ljudstva nad tem, da ga je Bog izvolil za svoje ljudstvo in ga vodil v obljubljeno deželo. Apostol Pavel nam zatrjuje, da smo Božji otroci in rešeni vsakega strahu. Navdušeno pravi, da lahko kličemo Boga Aba, Oče. Kaj pa mi? Je v nas navdušenje nad Božjim razodetjem, nad spoznanjem, da je Bog naš Oče? Najbrž je prav pomanjkljiva zavest o tem, kaj smo prejeli z vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, največja ovira, da bi to, kar smo prejeli, tudi posredovali naprej, in to z veseljem, brez vsiljevanja in brez strahu.
Poglejmo na kratko, kaj nam osebno lahko pomeni Oče, Sin in Sveti Duh.
Oče
– je Bog stvarnik, v katerem lahko odkrivamo razlog za spoštovanje stvarstva,
– budi v nas zavest, da ima Bog stvarnik z nami načrt, naše življenje ni naključje,
– po Očetu smo bratje in sestre med seboj, to je temelj miru med nami.
Sin
– po Sinu Jezusu smo spoznali, kako nas Bog ljubi,
– ta nas uči ljubezni do bližnjega,
– po njem razumemo, da je smisel življenja v tem, da ga darujemo za druge.
Sveti Duh
– Sveti Duh je razumljiv le v luči prvih dveh oseb, saj je njuna ljubezen prisotna in vidna med nami,
– je uresničevanje Božjega načrta v svetu – po Očetovi in Sinovi zamisli,
– nas opominja in varuje pred delovanjem hudega duha, zaradi katerega je šel na križ Bog sam,
je duh življenja, ki je v Sinu premagal smrt in pekel.
Mar ni to čudovita vera, čudovit pogled na človeka in svet? Ali ni to odgovor na vse, kar iščemo? Zakaj so prvi kristjani tako vztrajno branili vero? Zato, ker so videli v njej čudovito novo življenje, ki je po Jezusu Kristusu prišlo na svet. Rešeni so bili teme strahu, dvomov in obupa. Našli so novo upanje, novo življenje, nov smisel. Našli so zgled v Jezusu Kristusu, zgled, kako naj živijo. Nobenega vprašanja ni bilo več zanje. To je bil odgovor za življenje. Za tem odgovorom so stali, pomenil jim je več kot telesno življenje, zato so bili pripravljeni iti za vero tudi v smrt. Ker so vero doživljali kot neprecenljivo vrednoto, so jo na različne načine oznanjali svetu.
Kaj pa mi? Nas vera resnično navdušuje?
Sam doživljam v njej resnično odgovor na vsa življenjska vprašanja in si želim, da bi v njej našli odgovore tudi drugi. To seveda zajema tudi strpnost do drugače mislečih.
Pravi kristjan ni nasilen. Za spoštovanje in skupno molitev je namreč vedno prostor. Moj bližnji je ravno zaradi vere moj brat, moja sestra. Kljub spoštovanju do drugačnosti pa želja po tem, da bi tudi drugi našel v Bogu svoj mir, ne more zamreti. To je namreč najdragocenejše darilo, ki smo ga prejeli od Boga. Tu gre za pristno in globoko svobodo. Krščanska svoboda pa ni vsemogočnost, ampak je zmožnost, da v vsaki situaciji rastemo v ljubezni. Ta svoboda je ponižna, a resnična. Zagotavlja nam jo Kristus.
»Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« (Pismo Galačanom 5,13)
Vsi želimo biti svobodni. A kaj je resnična svoboda? Kot rečeno, to ni niti vsemogočnost niti zmožnost zadovoljitve vseh svojih želja. Resnična svoboda je ZMOŽNOST LJUBITI V VSEH OKOLIŠČINAH. Ta svoboda temelji na veri in upanju, saj je Bog izvir in rešitelj naše svobode. V življenju lahko osebno doživljamo in spoznavamo, kako je mogoče to svobodo postopoma odkrivati in jo živeti tudi v najtežjih življenjskih situacijah.
Božja svoboda se v Kristusu razodeva kot svoboda za človeka tako, da je tudi človek ustvarjen kot svoboden, in sicer svoboden za Boga in sočloveka. To je oznanilo evangelija, namreč da se je Božja svoboda zvezala z nami, da se njegova svobodna milost uresničuje le v nas, da Bog noče biti svoboden zase, temveč za človeka. Ker je Bog v Kristusu svoboden za človeka, ker svoje svobode ne hrani zase, zato je naše razmišljanje o svobodi mogoče le v smislu »biti svoboden za …« Da je Bog svoboden, in to za nas, ki po Kristusu bivamo in ki v njegovem vstajenju spoznavamo svoje človeško bistvo, ne pomeni nič drugega kot to, da smo mi svobodni za Boga in sočloveka. Naj bo to razlog za veselje in spodbuda, da prinašamo veselo novico svetu.
Z.M.