Views: 71
Zahodna civilizacija. Tukaj je že kar nekaj časa, a nenadoma vsi govorijo o njej. Nekateri jo živčno poskušajo rešiti, drugi z veseljem pričakujejo njen propad.
Ampak kaj pravzaprav je »Zahodna civilizacija«?
So to veličastne evropske katedrale ali nacistična koncentracijska taborišča? So to svoboščine, ki jih zagotavlja ameriška ustava, ali brezpravno suženjstvo? Zdravila, ki rešujejo življenja, ali strupeni plini?
Levica se rada osredotoča na slabe strani – genocid, suženjstvo, uničenje okolja. Ampak te stvari so bile že od nekdaj skupne vsem civilizacijam.
Pozitivne strani so edinstveno Zahodne – verska strpnost, odprava suženjstva, univerzalne človekove pravice, razvoj znanstvene metode: s temi dosežki v vsem njihovem obsegu in veličini se lahko pohvali edinole Zahod.
A to niso edini dosežki, zaradi katerih je Zahod nekaj posebnega in izjemno uspešnega. Z razvojem Zahodne misli so se pojavile tudi pravice žensk in manjšin, milijarde ljudi so se otresle revščine in izumljenega je bila večina modernega sveta.
Napredek seveda ni potekal gladko, a zgodovinska sled je jasna. Očiten razlog za to je dejstvo, da je večina sveta pretežno zahodno usmerjena. In – z nekaj izjemami – tisti deli, ki to niso, si to želijo postati.
Zakaj? Zakaj je bila Zahodna civilizacija tako uspešna?
Za to je mnogo razlogov, a najboljši kraj za začetek njihovega iskanja so nauki in filozofije, ki izhajajo iz dveh starodavnih mest: Jeruzalema in Aten.
Jeruzalem predstavlja versko razodetje, ki se kaže v judovsko-krščanski tradiciji: v veri, da je dobri Bog ustvaril in uredil vesolje in da ta Bog od svojega največjega dosežka stvarjenja – človeka – zahteva etično vedenje.
Drugo mesto, Atene, predstavlja razum in logiko, ki so ju izrazili veliki grški misleci – Platon, Aristotel in mnogi drugi.
Ta dva načina razmišljanja – razodetje in razum – obstajata v stalni napetosti.
Judovsko-krščanska vera trdi, da obstajajo določene temeljne resnice, ki nam jih je dalo transcendentno bitje. Teh resnic nismo iznašli mi sami – prejeli smo jih od Boga. Pravila, ki nam jih je dal, so temelji za izgradnjo delujoče, etične civilizacije in za srečno življenje.
Grško razmišljanje predpostavlja, da lahko resnico spoznamo samo, če opazujemo, preskušamo in merimo. Našega razumevanja in raziskovanja vesolja ne vodi vera, ampak dejstva.
Zahodna civilizacija, in samo Zahodna civilizacija, je našla način, kako uravnovesiti vero in človeški razum.
In to ravnovesje deluje takole.
Judovsko-krščanska tradicija nas uči, da je Bog ustvaril in uredil vesolje in da smo prejeli nalogo, naj se potrudimo ta svet izboljšati. To nam nudi občutek namena in kaže, da zgodovina napreduje. Večina poganskih verovanj je učila ravno nasprotno: da je vesolje nelogično in naključno in da je zgodovina ciklična. Zgodovina se preprosto v nedogled ponavlja in v takem primeru – zakaj bi se kdo sploh trudil izumiti ali odkriti karkoli novega?
Drugič, judovsko-krščanska tradicija nas uči, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, kar pomeni, da ima življenje vsakega posameznika posebno vrednost. Dandanes se nam to zdi samo po sebi razumljivo, a to je tako le zato, ker smo tako dolgo živeli s tem prepričanjem. Prepričanje, da naj bi močni podjarmili šibke, je veliko bolj naravno in natanko to so počeli pripadniki skoraj vseh družb skozi skoraj celotno človeško zgodovino. Šele ko smo v drugih prepoznali odsev Boga, smo se bili sposobni premakniti preko tega neetičnega razmišljanja proti človekovim pravicam, dmokraciji in svobodnemu podjetništvu, ki označujejo Zahod.
A judovsko-krščanska vera sama ni zadostovala za izgradnjo naše moderne civilizacije. Potrebovali smo tudi grški razum, ki nas je naučil objektivnega opazovanja: da ima človek sposobnost iskati odgovore tudi onkraj razodetja.
Grški razum nam je prinesel pojem naravnega zakona, idejo, da lahko odkrijemo smisel narave – telos – v vsem kar obstaja in sicer s tem, da opazujemo njene značilnosti. Človeška bitja so bila ustvarjena z edinstveno lastnostjo – razumom. Zato je naš telos v razumevanju. S tem, da je razumu dala tolikšno moč, je grška misel postala sestavni del misije Zahoda.
Nikjer se ni to izrazilo bolj popolno kot v ameriški revoluciji, med katero so ustanovni očetje prevzeli najboljše iz evropskega razsvetljenjstva, z njegovimi koreninami v grški misli, in najboljše iz judovsko-krščanske prakse, z njenimi koreninami v Svetem pismu, ter ju spojili v povsem novo politično filozofijo.
Brez judovsko-krščanskih vrednot zapademo v znanstveni materializem – prepričanje, da je materialni svet edina resničnost, ki obstaja – in tudi v nihilizem – prepričanje, da življenje nima nobenega smisla, da smo zgolj zvezdni prah v mrzlem vesolju.
Brez grškega razuma zapademo v fanatizem – prepričanje, da je fundamentalistično oklepanje principov, ki jih ne moremo dokazati, edina pot k smislu.
Sovjetska zveza, komunistična Kitajska in druge socialistične tiranije so zavrnile vero in v 20. stoletju umorile 100 milijonov ljudi.
Večina sodobnega muslimanskega sveta je sprejela vero a zavrnila razum. Vredno je poudariti, da je bil muslimanski svet takrat, ko je sprejemal grški razum – od 8. do 14. stoletja – vodilno središče znanstvenega napredka.
Zato ponavljam, da potrebujemo oboje – Jeruzalem in Atene. Razodetje in razum.
Pa kljub temu mnogi želijo zavreči oboje. Ti ljudje sami sebi pravijo, da so »napredni«.
Ironija pa je, da nas želijo vrniti v preteklost, v čas, ko človeku nista vladala niti vera niti razum, temveč občutki. Vrniti nas želijo v obdobje moralnega kaosa in nereda, ko so bili občutki pomembnejši od razuma. Slediti tem »naprednim« ljudem, bi bila smrtonosna napaka. Držimo se raje Aten in Jeruzalema.
Prevod in priredba po Benu Shapiru s Prager University (https://www.prageru.com/video/why-has-the-west-been-so-successful).
Robert Pevec