Views: 90
Še pred manj kot desetimi leti nisi mogel omeniti socializma v pozitivnem smislu in upati, da boš naredil kariero v ameriški politiki.
Socializem je veljal za »s« besedo.
Zdaj pa ga odobravajo, dobesedno ali v prenesenem pomenu, skoraj vsi na levici. In, kar je neverjetno, glede na njegovo neuspešno zgodovino, se zdi, da je vedno bolj popularen. Zakaj? Zakaj se zdi socializem mnogim tako privlačen?
Socializem je, kot zatrjujejo njegovi zagovorniki, bolj demokratičen in zato bolj moralen kot kapitalizem. To nam lahko razloži levičarski filmar Michael Moore: »Demokratični socializem pomeni, da ima vsak svoj sedež pri mizi in vsak dobi svoj kos pogače.«
Slavni socialistični pisec Irving Howe je nekaj podobnega zapisal v svoji avtobiografiji leta 1982: »Verjamemo, da bi bilo treba demokracijo … v našem političnem življenju raztegniti tudi na naše gospodarsko življenje.«
Osnovna ideja je, da socializem opravičuje njegova utemeljitev v vsesplošnem strinjanju. Če večina ljudi preko svojih izvoljenih zastopnikov razglasi nekaj za splošno pravico – na primer šolanje ali zdravstvo –, potem lahko povsem upravičeno odvzamejo sredstva tistim, ki so si ustvarili bogastvo, in z njimi poplačajo svoje pravice.
Kot je zagovarjal Nathan Robinson v svoji knjigi Why You Should Be a Socialist, je moralnost v tem, da damo gospodarstvo pod nadzor »ljudstva«.
Slišati je dobro, vsaj na prvi pogled …, dokler ne pogledamo malce globlje pod površje.
Prvič. Kakšen neposreden nadzor dejansko imajo »ljudje« nad katerokoli državno inštitucijo? Kakšen nadzor imajo Britanci nad svojim zdravstvom (National Health Service – NHS)? Kakšen nadzor imajo Američani nad Agencijo za motorna vozila ali Pošto? Odgovor je seveda nikakršen. Ker je to praktično nemogoče, je dejanski ljudski nadzor nad državnimi inštitucijami zgolj privid.
Drugič. Kaj če bi 51 odstotkov Američanov glasovalo, da se zapleni premoženje ene osebe, na primer Billa Gatesa? Bi bilo to pravično?
Pod avtoritarno socialistično vladavino en sam diktator pobere sadove vašega dela. Temu vsi nasprotujejo. Pod demokratičnim socializmom to naredi večina. Končni rezultat pa je v obeh primerih enak – oropajo vas.
Osnovna napaka demokratičnega socializma je domneva, da v svobodnem tržnem gospodarstvu ekonomija ni pod nadzorom ljudstva. To pa je povsem v nasprotju z dejanskim stanjem.
Naj pojasnim.
Vsak izmed nas ni zgolj državljan; smo tudi potrošniki. Ti dve kategoriji se prekrivata: vsak državljan je potrošnik in vsak potrošnik je državljan. Tudi potrošnik je, tako kot državljan, volivec. Kot državljani volimo enkrat na dve ali štiri leta; kot potrošniki volimo večkrat dnevno.
Državljan voli z glasovnico, ki ga ne stane prav nič, razen neprijetnosti, da pač mora na volišče. Potrošnik voli s svojim denarjem, ki ga je stal kar nekaj – ves čas in trud, ki ju je vložil v to, da je zaslužil ta denar.
Le del državljanov lahko voli na volišču, a vsak potrošnik voli na trgu – celo kaznjenci, celo otroci. Nezakoniti priseljenci ne morejo voliti za politične kandidate, a tudi oni lahko glasujejo s svojim denarjem. Še več – volivci sodelujejo v sistemu predstavniške demokracije. Njihove poglede prefiltrirajo politiki, ki jih predstavljajo. Potrošniki pa, nasprotno, volijo v sistemu neposredne demokracije.
Če imate raje Audi kot Lexus ali Applov iPhone kot Samsung Galaxy, vam ni treba izvoliti nekoga, ki si bo prizadeval za to. To storite sami, tako da plačate zanje. Tu se tudi skriva odgovor na vprašanje, od kod milijarderjem, kakšen je Jeff Bezos, takšno bogastvo. Mi smo jih naredili bogate! Neenakost, glede katere se socialisti pritožujejo, je posledica ljudske volje. Želite manj milijarderjev? Nehajte kupovati njihovo blago!
Tržno gospodarstvo ne deluje prek »pohlepa« ali »izkoriščanja«, ampak prek zadovoljevanja naših želja. In najboljši podjetniki so tisti, ki vnaprej predvidijo naše potrebe, še preden jih sploh imamo. Nihče ni pisal Stevu Jobsu in ga prosil, da naj naredi telefon, ki bo lahko fotografiral, pošiljal sporočila in omogočil poslušanje glasbe. Zamislil si ga je in ga izdelal, še preden smo vedeli, da ne moremo živeti brez njega.
Tržna gospodarstva vključujejo vsesplošno sodelovanje in demokratično soglasje, ki ju lahko politiki le zavidajo. Ni nam treba raztegniti demokracije s politične na ekonomsko sfero – jo že imamo.
In moralnost svobodnega trga, tako kot tudi našega političnega sistema, temelji na volji ljudi – v prvem primeru izraženi le na dan volitev, v drugem primeru izraženi namerno, poudarjeno, ves čas.
Ne potrebujemo socializma.
Ker imamo nekaj, kar je bolj moralno in bolj demokratično.
Imenuje se kapitalizem.
Prevedeno in prirejeno po avtorju Dineshu D’Souzi na Prager University (https://www.prageru.com/video/capitalism-or-socialism-which-one-is-more-democratic/).