Views: 35
Včasih pomislimo: »Zakaj se dogaja to ravno meni. Bog bi moral z mano lepše postopati.« Takšno razmišljanje je zelo nevarno, pa ne zato, da bi grešili in se zamerili Bogu. On nas razume. Nevarno je zato, ker lahko zaradi občutka krivde končamo v duševni ali psihični razdvojenosti. Razlika med vernimi in nevernimi namreč ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjani s tem, kar se nam dogaja, naredimo.
Razvpita vprašanja o zlu in trpljenju so prastara vprašanja in žal brez popolnega odgovora. S temi vprašanji bomo šli v grob in v njih videli navidezni Božji spodrsljaj, saj je to, da dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, običajno razlog za dvom v obstoj vsemogočnega in ljubečega Boga. Ljudje namreč razmišljajo, če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, pa ga noče, potem ni dober.
A pomislimo. Verjetno si ne želimo Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, zavračal zlo in dopuščal samo dobro. Verjetno si ne bi želeli Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti. Res je, da Bog ustvaril prva človeka, ki sta znala ljubiti in bila sposobna ostati zvesto vdana ter Njemu poslušna, a jima je hkrati podaril dragoceno darilo svobode. Ali menimo, da bilo bolje, če bi Bog ustvaril prva človeka, ki bila sposobna samo ljubiti in ostati popolnoma vdana, tudi če hkrati ne bi imela svobode odločanja? Ali pa bi raje sprejeli ceno svobode, čeprav vključuje tudi tveganje, da izkusimo trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo ljubljeni? Še ptica se v svoji svobodi obrne proti vetru in mu lahko kljubuje, da bi se mogla dvigniti više. Trpljenje, ki nas doleti, nam pomaga, da naša duša zori. Bog nas je ustvaril svobodne, toda svoboda nam je lahko dana tudi v pogubo. Zlo je na svetu zato, ker smo se za zlo odločili v svoji svobodi. Če pa nam Bog ne bi dal svobode, ne bi bil Bog ljubezni.
Poučna zgodba govori o dečku, ki je prejel v dar lepo stensko uro. Ves ponosen jo je obesil na zid svoje sobe. Pozabil pa je nanjo obesiti uteži. Medtem ko je bil v šoli, je njegova mati na uro skrbno obesila uteži in uro tako spravila v tek. Ko pa je prišel deček domov, in to ugotovil, je ves nesrečen zavpil: »O, moja uboga ura, ni pravično, da moraš prenašati tako težko breme. Odvzel ti ga bom.« Tako je tudi storil. In kaj se je zgodilo? Ura se je takoj ustavila in kot da bi govorila: »Zakaj si mi odstranil te uteži? Ali res ne razumeš, da brez njih ne morem delovati, da sem se brez njih zaustavila in postala nekoristna. Samo zaradi uteži grem lahko naprej.« Mar ni tako tudi v življenju? Kolikokrat ravnamo bolj otročje kot ta deček. V življenju imamo različne težave, stiske in bremena. To so naše uteži. Vendar bi bili brez njih nekoristni in bi se hitro zaustavili. Urini kazalci našega življenja bi kazali napačen čas. Zdi se nam nepravično, ko moramo vse to prenašati, vendar eno brez drugega ne gre. Ravno te uteži so gonilna sila, ki poganjajo uro našega življenja naprej. Zato ni nujno, da je trpljenje samo tragika, ampak se kaže v njem tudi milost. Uteži življenja nam pomagajo, da duhovno in čustveno zorimo in rastemo. Brez trpljenja bi se ura našega življenja zagotovo ustavila. Uteži nas poganjajo v tek, čeprav običajno tega ne razumemo in ne sprejemamo.
Jezus ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, niti da bi ga pojasnil. Ni prišel za to, da bi odstranil službo zdravnikov in grobarjev. Prišel je zato, da bi naša življenja in naše trpljenje napolnil s svojo navzočnostjo. Bog nam ni naložil bremena na hrbet zato, da bi nam zlomil tilnik, ampak da bi nas spravil na kolena, kajti Božja volja nas ne bo nikoli vodila tja, kjer nas Božja milost ne more varovati. A ljudje, ki tega ne doumejo pravijo, da ne more obstajati ljubeči Bog, ker bi mu ob pogledu na ta zli svet moralo počiti srce. Toda pozor. Saj mu tudi je počilo, na križu, sredi trpljenja, iz ljubezni do nas. Kdor ne vidi trpljenja Boga, ne vidi niti njegove ljubezni.
Jezus z besedami »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« govori o stanju človeškega življenja, za katerega ni nihče prikrajšan. Nekdo joče, ker ni zdrav, nekdo joče, ker je sam ali nerazumljen. Razlogi za trpljenje so številni. Jezus je na tem svetu doživel žalost in ponižanje. Nabral je človeške bolečine, jih sprejel v svoje meso, jih eno za drugo živel vse do konca. Poznal je vsako vrsto bridkosti, moralne in fizične: izkusil je lakoto in napor, grenkobo nerazumevanja, bil je izdan in zavržen, bičan in križan.
A ko pravi ‘blagor žalostnim’, Jezus s tem ne trdi, da je neprijetno in težko življenjsko stanje nekaj veselega. Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Napačen način je takrat, ko oseba bolečino živi pasivno, se preda lenobi in se ji popolnoma vda. Tudi odnos upiranja in zavračanja ni pravilna drža. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen do Boga in bližnjega tudi v trpljenje. Ljubezen spreminja vsako stvar.
Tako kot Jezusove rane je naše trpljenje po eni strani pohujšanje za vero, a po drugi je preizkus vere, znamenje, da je Bog ljubezen, da je zvest, usmiljen, tolažeč. Nikar ne pozabimo, da so bile potrebne prav Jezusove rane, da bi mi duhovno, duševno in po milosti ter po Njegovi previdnosti tudi telesno, ozdraveli.
“Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.(1 Peter 2:24)
Združeni z vstalim Kristusom smo aktivni subjekti odrešenjskega dela, ki ga vodi sam Bog in evangelizacije, ki jo je ljubeče zaupal prav nam. Bodimo blizu trpečim kot pričevalci vstajenja.
Zoran Mladenovič