Views: 109
Zakaj? Čemu?
Tvegajoč, da bom zvenela kot majhen otrok, ki ga mama ošteva zaradi pretepanja – začela je Nemčija. In ne pišem o 1. svetovni vojni. Ali 2. svetovni vojni, čeprav bom zmeraj gojila globoko zamero proti Nemčiji za obe vojni.
Govorim o popolnem zaprtju Evrope za božič.
En dan je Merklova na nemški TV mencala z rokami in opozarjala svoje državljane, naj bodo previdni (spraševala sem se, kaj se dogaja – Merklova običajno ne kaže čustev).
Naslednji dan je bila spet taka kot običajno in Nemčijo je vklenila v strogo zaprtje z zaprtimi trgovinami, šolami in vsem, kar pride vmes (čutila sem nekaj olajšanja; to je vsaj bila ženska, kot jo poznam).
Merklova je rdečelasi nemški ekvivalent Marka Zuckerberga. In s tem mislim, da je zelo čudna.
Prisežem, da bi lahko ta ženska ponoči zaplenila Božičkove sani, ob sedmih zjutraj pa bi bila že v hlačnem kostimu v Evropskem parlamentu, kjer bi mirno nadaljevala razpravo o finančni pomoči, medtem ko bi se majhni otroci zbujali ob praznih nogavicah.
Veliko muslimanov, ki jih je uvozila v Nemčijo, jo imenuje Mutti Merkel (mama Merkel) in prepričana sem, da ravno tako kot polarni palčki navdušeno opazujejo, kako ta jezna ženska v bistvu odpoveduje božič v deželi, ki slovi po svoji praznični sezoni. Erdogan jo gotovo dobro nagrajuje.
Večino večjih božičnih sejmov po Nemčiji so odpovedali, ravno tako pa tudi novoletne ognjemete.
In tako se je začelo.
Kot da bi sledili navodilom, napisanih z neko strašno silo, so evropske države druga za drugo upihnile svoje svečke, ugasnile glasbo in zaprle vrata.
V Španiji so srečanja ob božiču omejili na do 10 ljudi, vključno z otroki. Če ima kdo izmed vas španske ali grške prijatelje, potem veste, da je to za njih kulturni ekvivalent zaporniške samice, medtem ko na poti do tja žalijo spomin na vse vaše prednike.
Avstrijci so se komaj uspeli prebuditi iz drugega zaprtja pred nekaj tedni in spiti skodelico vroče čokolade na soncu, preden so jim ponovno ukazali, naj se prenehajo smehljati.
Še vedno so zaporniki v svojih lastnih domovih med 8. uro zvečer in 6. uro zjutraj, brez barov, restavracij ali tradicionalnih božičnih tržnic, ki bi omogočale predah in praznično veselje.
In enaka zgodba je drugje po Evropi.
Na Nizozemskem je predsednik vlade Mark Rutte dal državo v pettedensko zaprtje do 20. januarja. In za vsak slučaj, da ne bi morda dostojni ljudje začeli razmišljati o pobegu, so Nizozemcem ukazali, da naj do srede marca ne načrtujejo nenujnih poti v tujino.
Le kaj se je zgodilo z zaprtjem z namenom, da »izravnamo krivuljo«?
Protestnikom, ki so se zbrali pred njegovo pisarno, je Rutte ponudil naslednjo tolažilno misel:
»Prišel bo čas, ko bo koronavirus za nami, ko bodo naša življenja zopet normalna.«
»Ne bo še zdaj ali čez teden dni ali čez mesec dni. A s cepivom bo leto 2021 dejansko leto upanja in svetlobe na koncu predora.«
Ste opazili, kako je kakršnokoli upanje po normalnem življenju postalo neločljivo povezano s sprejemom cepiva …
Italiji ne gre nič bolje. Kot klofuta v obraz večini dobrih Italijanov ne bo polnočnice na božični večer, ljudje ne bodo smeli zapustiti svojega domačega kraja in imeli bodo policijsko uro.
Je taka stopnja vmešavanja države v zasebno in osebno domeno družine in vere res mogoča? Leta 2020 družinam naročajo, naj se ne poljubljajo in objemajo na božič ali da naj ne obiščejo svojih cerkva – v Italiji, kjer, če se spomnite, so izumili poljubljanje, objemanje in familijo. Včasih se mora človek uščipniti, če je res.
Tako kot Italijani radi molijo, Francozi radi smučajo. In seveda je Macron zaprl pobočja in omejil življenje ljubeče Francoze s policijsko uro, omejitvami potovanj in policijo na meji s Švico – če bi slučajno kdo prišel na idejo, da bi se izmuznil čez mejo za malce užitkov na snegu.
Ta tiranska zaprtja bodo sesula gospodarstva, a še pred tem bodo sesula življenja.
Tukaj sedim s svojim možem in otroci, z vsem njihovim hrupom in neumnostmi, in se sprašujem, kako bo z mladimi, samskimi ljudmi, ki živijo sami in katerih družabno življenje se vrti okoli službe. Kakšen bo njihov božič, s policijsko uro in brez družbe? Kje bodo našli svoje veselje? Da starostnikov niti ne omenjam …
In ko zapravljam ure na telefonu, govoreč s hoteli in železniškimi postajami, odpovedujoč svojo zadnjo pot v London pred božičem, čutim pravo jezo in zagrenjenost do vseh teh evropskih vlad – ne nazadnje do moje lastne.
Načrtovala sem obisk tistih pogumnežev, ki so se postavili po robu državnemu zatiranju, tako da so odprli svoja podjetja kljub »pravilom«. Nato pa se je moja lastna prestolnica brez opozorila znašla v coni zaprtja 3 in vsi moji načrti in, kar je veliko bolj pomembno, življenja desettisočev so bila vržena v kaos.
Resnično se opravičujem vsem, ki sem jih pustila na cedilu, ker nisem prišla in jim izkazala podpore. Počutim se hinavsko, kajti resnica je, da me skrbi, da bi me, če me dobijo, da potujem v cono 3, na božič nasilno ločili od moje družine. Čeprav, iskreno povedano, ne razmišljam več o »če«, ampak o »ko«.
Gledam po Evropi, ki bi morala biti lesketajoče se morje luči, veselih množic in tržnic, vidim pa samo pravila, policijsko uro in temo. In sprašujem se, kako smo prišli sem in še tako hitro povrhu vsega?
Kako je možno, da mi država določa, koliko ljudi lahko spustim v lasten dom? Zakaj je več ljudi izgubilo službo kot kadarkoli, odkar vodijo statistiko?
Zakaj? Čemu?
Poslušam frazo »Zgraditi nazaj bolje«. In danes sem slišala novo: »Zgraditi nazaj bolj pošteno.« In spoznala sem, da če želite zgraditi nazaj, morate najprej povsem porušiti.
Resda še vedno zamerim Nemčiji vojni, ki jih je začela, a v vojni se vsaj strelja in padajo bombe. Vidiš uničenje, ki ga povzroča sovražnik, in to uporabiš za odločenost, da se boriš naprej.
Tokrat je sovražnik vodstvo, ki smo ga izvolili, da nas zastopa. Boj v tej nevidni vojni izčrpavanja bo veliko bolj krvava zadeva.
Prevedeno in prirejeno po avtorici Katie Hopkins: https://www.frontpagemag.com/fpm/2020/12/shuttering-europe-katie-hopkins/
Robert Pevec