Views: 39
»Ko se je Jezus vrnil, ga je (z veseljem; Chráskov prevod) sprejela množica, kajti vsi so ga pričakovali … Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za življenje, pa je nihče ni mogel ozdraviti, se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je roba njegove obleke in takoj nehala krvaveti. Tedaj je Jezus rekel: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter dejal: »Učenik, množice se gnetejo ob tebi in te stiskajo.« Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.« Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Vrgla se je predenj in vpričo vsega ljudstva povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!« (Luka 8:40,43-48)
Zapisano je, da so ljudje Jezusa pričakovali in ga sprejeli z veseljem. Ali ga tudi danes pričakujemo in sprejemamo z veseljem? Ali sledimo ženi iz zgodbe, ki je rekla: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« (Marko 5:28) To je rekla neka žena, čigar imena ne poznamo. Znašla se je sredi množice, ki so se gnetle okoli Jezusa. Evangelist Luka, ki je bil po poklicu zdravnik, je dogodek opisal v malenkostih. Kot zdravnik je poznal meje tedanje medicine. Žena je bila zelo bolna. Dvanajst let je krvavela. Število dvanajst ni slučajno; gre za biblično simboliko. Obiskala je mnogo zdravnikov in potrošila vse svoje premoženje, a ji ni pomagalo. Celo slabše je bilo. To ne pomeni, da kristjani zdravniško pomoč odklanjamo, pomeni pa, da v težavi ne smemo pozabiti na Boga, saj smo prepričani, da karkoli se bo zgodilo bo v naše sedanje in predvsem trajno, večno dobro.
Dobro, da je bolna žena slišala za Jezusa. Skovala je drzen načrt; dotakniti se vsaj roba njegove obleke. Dotik predstavlja bližino, odnos. Glede na judovsko versko zakonodajo se v takšnem nečistem stanju ne bi smela dotakniti nikogar, ker je bila zaradi tega družbeno izobčena. Svojih težav ni hotela razglašati javno.
V zadnjem letu in pol nas vse skupaj moreče tlači tako zdravstvena kriza kot vojaški napad na Ukrajino, katera očitno vse bolj preraščata v globoko družbeno krizo delovanja sveta kot ga poznamo. Kako v tem času ohraniti človeško dostojanstvo in svobodo vesti? Kako preprečiti razkol v družbi?
Do sedaj smo doživeli že marsikaj kar nam je vzbudilo zavest, da sedanji način življenja postreže z zelo malo pristne skrbi do sočloveka, zelo malo resnične dobrohotnosti. Takšni in drugačni interesi so prisotni na vsakem koraku. In prav sodobna medijska odprtost nam je, ob naši visoki prosvetljenosti omogočila prepoznati ogromno nelogičnosti, ki nas spremljajo na vsakem koraku.
Sprašujemo se namreč takole: Če nam namreč nekdo tam v oddaljenem svetu kar naenkrat želi dobro, pa je ta hkrati pripravljen z neznosno lahkostjo stradati ljudi po svetu, jih ekonomsko obubožati, brezsrčno izkoriščati, spolno zlorabljati in jih skratka predvsem obravnavati zgolj kot blago, ali potemtakem lahko sklenemo, da mu lahko zaupamo, da je dobrohoten in mu je pristno mar za našo dobrobit. Ja, obilo informacij je zaokrožilo po spletu, ki hrani in še povečuje te naše dvome. Vse prej se dozdeva, da pridobljene informacije še bolj utrjujejo našo nezaupljivost v pristnost namenov, ki jih imajo drugi z nami. Komu torej zaupati in še več kako naše odločitve utemeljiti z ljubeznijo do bližnjega? Na vsa ta vprašanja ni enoznačnih odgovorov in si jih mora poiskati vsak sam, v skladu z lastno vestjo. Ali pa naj pri tem koga prosimo za pomoč? H komu naj gremo? Točno to retorično vprašanje si je zastavil Simon Peter, govoreč Jezusu:
»Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Janez 6:68, 69)
Prvič. Po pomoč pridimo Jezusu. To mi ne sme biti pod častjo. Ponos me ne sme ovirati, da bi ga prosil za pomoč. Težava je v tem, ker nočemo biti od nikogar odvisni; niti od Boga. Toda velika razlika je, ali se okoli Jezusa drenjam ali pa se ga dotikam. Vsi so se okoli Jezusa prerivali in se gnetli, a samo ena žena se ga je dotaknila. Dotik je naredil njeno življenje novo. Večina se Jezusa nikoli ne dotakne. Zadostuje jim njihova religija, verska tradicija, zato njihovo življenje ni nikoli spremenjeno.
Žena iz prebranega odstavka evangelijske zgodbe je hotela ostati neopažena. Naredila je načrt. Počasi se je približala Jezusu in se na skrivaj dotaknila roba njegove obleke. Ni se dotaknila njegove glave, roke ali hrbta. V judovskem kontekstu to pomeni, da se je dotaknila resic, ki so bile na robu Jezusove obleke (4 Mojzesova 15:38-39). Ti čopki so Jude spominjali na Božje zapovedi; da jih ne bi pozabili. Izvirnik namiguje na to, da jih je, medtem ko se jih je dotaknila, močno stisnila in se jih za hip oprijela. Razumljivo, saj je bilo njeno življenje že dvanajst let mučenje. To je bilo njeno zadnje upanje. A vse to je hotela prikriti.
Drugič. Moja vera v Jezusa mora biti javna. Jezus ni odnehal spraševati: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Takšno vprašanje se nam zdi nesmiselno, kajti z vseh strani je bil obkrožen z ljudmi, saj se je okoli njega drenjala množica. Vsi so se ga na nek način dotikali. To je tako, kot bi stali pod tušem z vodo in bi spraševali, zakaj smo mokri. Samo žena je vedela, kaj se je zgodilo, a je bila tiho. Učenec Peter se je na Jezusovo vprašanje odzval smešno in je Jezusovo vprašanje popravljal. Jezusa je takoj poučil, naj se ne smeši in ne sprašuje, kdo se ga je dotaknil, saj je vendar sredi gneče. Peter je imel fantastične sposobnosti, kako izpolniti napeto tišino s svojo norčavostjo. Kolikokrat poskušam Jezusu pomagati, svetovati, mu predlagati, ga dopolniti in nanj prikrito vplivati. To pomeni, da ga ne poznam dovolj dobro. Včasih se obnašam, kot da vem več kot on. Jezus je kljub Petrovi intervenciji vztrajal: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.« Jezus je sredi množice iskal vernico. Žena se je sprva Jezusu približala kar se da neopazno, da ne bi zbujala pozornosti. Nato jo je Jezus izzval, da je v pričo vseh povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela.
Mnogi bi se radi Jezusa dotaknili, a tako, da za to nihče ne zve. Mnogi bi radi Jezusu sledili, a da to ostane njihova osebna, privatna zadeva. Jezus noče takšnih sledilcev, pristašev. Moje krščanstvo, moj odnos z Jezusom mora postati javna stvar. Jezusa se ne smem sramovati. Odnos z Jezusom je oseben, vera vanj pa ni osebna, ampak mora biti javna. Zato, ker svoje vere ne živimo javno, ta izgublja na pomenu in teži.
Tretjič. Jezus mojo vero stalno popravlja. Ženina vera še ni bila izoblikovana. Njeno razumevanje Jezusa je bil nepopolno, zato je njeno predstavo o veri popravil. Kako? Vztrajal je v pogovoru z njo, ker je vedel, da veruje drugače. Njena prvotna vera je bila pravzaprav praznoverje. Bila je vražasta. Resice na robu njegove obleke je smatrala za fetiš, za predmet z nadnaravno močjo. Šlo je za slepo oboževanje. Predmet njene vere ni bil pravi. Njena vera je bila »magična«. Jezus njenega prepričanja ni napadel, obsodil, grajal in kritiziral, čeprav se je oprijela fizične stvari – roba obleke. Jezus jo je počasi vodil k pravi osebni in javni veri. Ona se je osredotočila na napačno reč, misleč: »Samo da se dotaknem roba njegove obleke in bom zdrava.« Priznam, da je bila njena vera velika, a se je izognila osebnemu dotiku. Njena vera je bila močna, vendar napačno usmerjena, brez osebnega stika.
Kakšen je bil Jezusov odziv? Pravzaprav je šlo za test: »Kdo se me je dotaknil?« Od dotika resic na robu obleke jo je preusmeril na dotik njega samega. Zato ji je rekel: »Hči, tvoja vera – ne pa resice na robu moje obleke – te je rešila (ozdravila). Pojdi v miru!« Jezus je popravil njeno zgrešeno predstavo. Hotel jo je osvoboditi njenega praznoverja, njenega verovanja v »vraže«. Hotel je, da dojame, da je ni ozdravil njen dotik roba njegove obleke, ampak vera vanj. Jezus je tisti, ki jo je ozdravil, ne pa njegova obleka. Sicer bi si vse življenje predstavljala, da je skrivnost njene ozdravitve v Jezusovi obleki. Ona ni bila ozdravljena zaradi dotika obleke; dotik je bil le znak njene vere.
To je edino mesto v Svetem pismu, da je Jezus nekoga imenoval hči. Verjetno je bila starejša od Jezusa, a jo je Jezus vseeno tako poimenoval. Izkazal ji je varnost, zaščito, ljubezen in spoštovanje. Ni bila več sama in izolirana, ampak ji je Bog postal Oče. Jezus jo je vključil v družino Abrahamovih hčera. Spet je šla lahko med ljudi in v tempelj oboževat Boga.
In na koncu se vprašajmo zakaj Bog dopušča krize v našem življenju? Zato, da nas spomni na našo minljivost in nas tako vodi k Jezusu. Nehajmo se okoli Jezusa drenjati, ampak se ga dotaknimo. Vera mora biti aktivna. Celo sam Bog ti ne more pomagati, če ga ne prosiš za pomoč. Ne bodimo preveč ponosni, da bi zaprosil za po-moč. Današnji odlomek nas vabi, da pokličemo v pomoč Boga, dokler ni prepozno. Ne zganjajte panike, kajti zaradi vere v Boga ste nepremagljivi in neuničljivi!
Z.M.