Views: 152
Vsi poznamo zavezo, ki jo je z Bogom sklenilo izraelsko ljudstvo. A Izraelci niso bili edini, ki so v dolgi človeški zgodovini sklenili zavezo z Bogom.
Začetek
Leta 1652 je ekspedicija nizozemske Vzhodnoindijske družbe na jugu Afrike ustanovila trdnjavo, ki se je sčasoma razvila v današnje mesto Cape Town (ali Kaapstad po bursko). Z namenom okrepiti svojo prisotnost pred drugimi kolonialnimi tekmeci (zlasti Britanci in Francozi) je družba sčasoma na ozemlju, ki ga je odkupila od domačih Hotentotov naselila večje število kmečkih družin, ki so jih privabili zlasti iz Nizozemske in delno tudi iz severne Nemčije. Od tod tudi izvira beseda Bur (boer namreč po nizozemsko pomeni kmet). Med 1688 in 1689 se je v kolonijo priselilo tudi večje število francoskih Hugenotov, tako, da so morale oblasti leta 1701 s posebnim zakonom predpisati nizozemščino kot uradni in šolski jezik kolonije.
Podjetni kalvinistični priseljenci so močno pljunili v roke in kolonija je hitro postala pomembna izvoznica žita, vina in zlasti živinorejskih proizvodov.
Konec 18. stoletja je revolucionarna francoska armada zasedla Nizozemsko in oranjska dinastija (današnja nizozemska kraljevska hiša), ki je pobegnila v Veliko Britanijo, je pooblastila britansko vlado, da je leta 1795 prevzela kapsko kolonijo, preden bi jo utegnila zavzeti Francija.
Prvotni naseljenci nad Britanci niso bili pretirano navdušeni, nad njihovimi reformami pa še toliko manj. Po večkratnih uporih so Britanci kolonijo leta 1803 vrnili Nizozemski, a so se leta 1806 ponovno vrnili, leta 1814 pa je Nizozemska celotno kolonijo dokončno prepustila Veliki Britaniji.
Že naslednje leto so Buri zavrnili poslušnost britanskim sodiščem in na poskuse aretacije odgovorili s strelnim orožjem. Britanci so glavne kolovodje naglo pobesili, kar pa njihovim pristašem seveda ni bilo preveč pogodu. Leta 1827 so Britanci povsem ukinili do takrat veljavni sodni sistem po nizozemskem vzoru in uvedli angleščino kot uradni jezik. Ko pa so Britanci nato leta 1834 še ukinili suženjstvo, pri čemer so precej mečkali z odškodninami in načinom njihovega izplačila, in se povrhu vsega pričeli vmešavati tudi v cerkveno organizacijo, so imeli Buri (ki so se do takrat že izoblikovali iz združenih nizozemskih, nemških in hugenotskih priseljencev) vsega dovolj.
Veliki Trek
Britanci seveda niso bili prvi, ki so spoznali, da obstajata dve stvari, ki ju Buri spoštujejo bolj kot katerokoli vlado – to sta svoboda in Biblija. Že nizozemska Vzhodnoindijska družba in vlada sta namreč ugotovili, da so njihovi podaniki, če jim ni ustrezala vladavina, ki jim je bila ponujena, preprosto pobrali šila in kopita in se odselili izven dosega oblastnikov. Taki selitvi so Buri rekli trek in tisti, ki so se selili so dobili ime trekerji. Nekateri izmed teh trekerjev so postali polnomadski in pogoste selitve so preprosto postale del njihovega življenja.
Že Nizozemska ni vedela kaj naj pravzaprav stori s temi „trekerji“ in Britancem ni bilo to nič kaj lažje. Trekerji so namreč vztrajno povečevali kolonijo in pri tem našli vedno nova zanimiva bogastva (baker, zlato, diamanti…), kar je bilo seveda še kako dobrodošlo. A za nobeno vlado ni nič bolj nadležnega in nerodnega kot dejstvo, da ne moreš nadzorovati svojih davkoplačevalcev, ki se ti vedno znova izmaknejo in to vsakič, ko jih – ves poten in sopeč zaradi stalnega lova nanje – končno le zagledaš na obzorju.
In tako se je pred očmi presenečenih Britancev leta 1835 pričel Veliki Trek. Na tisoče Burov je vse svoje premoženje in družine naložilo na vozove, ki so jih vlekle volovske vprege, in se podalo preko mejne reke Oranje na nevarno pot v notranjost takrat povsem neznane Afrike, kjer so v naslednjih desetletjih ustvarili vrsto neodvisnih držav in skupnosti.
Natal
Ena izmed burskih kolon, pod vodstvom Pietra Mauritza Retiefa, se je odločila odpotovati preko Zmajevih gora (Drakensberg) v pokrajino Natal. Retief, ki je pred tem že obiskal Natal, je bil namreč navdušen nad zeleno pokrajino in njeno lahko dostopno obalo, ob kateri je želel zgraditi novo, svobodno trgovsko pristanišče.
Buri so se po uspešnem prečkanju Zmajevih gora najprej ustavili v Port Natalu, mali obalni naselbini, kjer je v stalnem strahu pred napadi domorodcev živelo nekaj deset britanskih naseljencev. Britanci, ki so bili tam bolj ali manj prepuščeni samim sebi, brez pomoči domačega imperija, so bili belih naseljencev neizmerno veseli, obenem pa so Retiefa tudi opozorili na glavno nevarnost, s katero se bo moral soočiti – kraljestvo Zulu pod vladavino kralja Dingana.
Kraljestvo Zulu je bilo veliko, dobro organizirano in vojaško zelo nevarno kraljestvo, ki ga ustanovil Dinganov polbrat, legendarni Šaka. Šaka je bil v prvi vrsti sposoben vojskovodja, ki je povsem spremenil stari način vojskovanja. Svojo vojsko je opremil z velikimi ščiti za obrambo in krajšimi sulicami, ki so ji namesto za metanje uporabljali za zabadanje. Obenem je preoblikoval tudi način napada, pri čemer je organizacija enot spominjala na bivolovo glavo.
Zulujska taktika pri napadu. „Rogove“ so sestavljali mlajši vojščaki, ki so obkolili sovražnika in ga zasuli s kopji. Sledil je napad „glave“, ki so jo sestavljali starejši in bolj izkušeni vojščaki, oboroženi s sulicami za zabadanje. Glavi je sledilo „telo“, ki je predstavljalo rezervo. Vsaka skupina je štela približno 4.000 mož.
Leta 1828 je bil Šaka ubit in nasledil ga je Dingan (ki je pravzaprav organiziral umor svojega polbrata). A Retief se ni prišel vojskovat, ampak je želel od Dingana po zakoniti poti odkupiti ozemlje, na katerem bi se potem Buri lahko naselili. 5. novembra 1837 je tako obiskal Dinganovo prestolnico uMgungundlov (kraj slonov). Buri so naleteli na prijazen sprejem in pogajanja so bila prijateljska. Dingan jim je odstopil del svojega ozemlja, ki je bilo takrat praktično nenaseljeno, saj je njegov predhodnik, Šaka, večino tamkajšnjih prebivalcev pobil med svojimi številnimi vojnimi pohodi. Nekoliko nenavadna je bila zgolj cena, ki jo je postavil za to ozemlje. Želel je namreč, da mu Buri vrnejo živino, ki jo je Zulujem ukradlo eno izmed sovražnih plemen.
Ko se je med Buri razširila novica o ugodnem izteku pogajanj, so se številni Buri, ki so sprva čakali na Zmajevih gorah, naglo spustili v Natal, obenem pa so se proti Natalu usmerile tudi nekatere druge kolone, ki so zapustile kapsko kolonijo.
Retiefovi možje so uspešno zajeli ukradeno živino in jo februarja 1838 vrnili Dinganu. Obenem so imeli s seboj tudi pripravljeno pogodbo o nakupu obljubljenega zemljišča, ki naj bi jo podpisali z obeh strani. Dingan je bil videti zadovoljen. Pogodba je bila podpisana in podpisu je sledilo veliko slavje. Naslednji dan, ko so se Buri želeli odpraviti domov, pa jih je Dingan ponovno povabil k sebi.
Buri so, kot običajno, orožje pustili zunaj naselja in vstopili. A sprejem je bil tokrat precej drugačen. Takoj ko so vstopili, se je namreč razlegel klic „Pobijte čarovnike!“. Zuluji so planili na neoborožene može, jih odvlekli na bližnji hrib in pobili enega za drugim. Nekatere so nasadili na sulice, druge potolkli s koli. Zadnji je bil na vrsti Retief, ki je moral pred tem gledati kako so pred njegovimi očmi pobili 68 njegovih tovarišev in nato še njegovega lastnega sina. Retiefu so razparali prsni koš ter mu izrezali srce in jetra, ki so ju odnesli Dinganu. Trupla pobitih mož so odvrgli na pobočje hriba in jih prepustili mrhovinarjem.
Zuluji so nato napadli prihajajoče Bure in pobili več sto moških, žensk in otrok. Napadli so tudi Port Natal. Britanskim naseljencem se je sicer uspelo rešiti na ladje, zasidrane v pristanišču, a njihovo naselje je bilo požgano do tal.
Avgusta 1838 so si Buri izbrali novega voditelja – Andriesa Pretoriusa (zdaj veste, zakaj se glavno mesto Južne Afrike imenuje Pretoria). In Pretorius se je odločil, da bo obračunal z Dinganom. Zbral je skupino 400 mož in pričel s pohodom proti Zulujem. Spotoma se mu je pridružilo še nekaj manjših skupin Burov.
Zaveza z Bogom
Ker se je Pretorius zavedal velikosti zulujske vojske, s katero se bodo morali soočiti, je predlagal, da sprejmejo zavezo z Bogom. Bil je namreč prepričan, da brez božje pomoči nimajo nobene možnosti za zmago.
V nedeljo, 9. decembra 1838 so počivali pri Wasbanku. Sarel Cilliers je zapisal besedilo zaveze, ki so ga nato vključili v jutranjo molitev. Zavezo so nato ponovili vsak dan ob jutranji molitvi. Obenem pa je Pretorius vsak dan uril svoje može za najpomembnejšo bitko njihovega življenja. Ker je iz izkušenj prejšnjih pokolov, ki so jih Buri doživeli, vedel, da se z Zuluji ni dobro spopasti v odprti bitki, se je odločil za bolj defenzivno taktiko. Buri so zato vsak dan vadili kako oblikovati učinkovit obrambni krog s svojimi vozovi – imenovan laager.
Ko so se 15. decembra približali reki Ncombe, so izvidniki sporočili, da sem jim bliža zulujska vojska. Buri so se ustavili in nemudoma oblikovali laager.
Laager je sestavljalo 64 vozov ki so tvorili krog z obsegom 400 m. V notranjost so spravili 650 volov in 750 konj. Pretorius je imel pod svojim poveljstvom 464 Burov, ki so se jim pridružili še trije Britanci, okoli 100 krščanskih Zulujev, ki so prestopili na bursko stran in 220 črnih služabnikov. Odprtine med vozovi so zaprli s posebnimi lesenimi mrežami, ki so jih lahko v trenutku sneli, če bi bilo potrebno jurišati na sovražnika. Na voljo pa so imeli tudi tri male topiče.
Pretorius je tudi zelo premišljeno izbral kraj za laager, saj je bil le-ta z ene strani zaščiten z naraslo reko Ncombe, z druge strani pa s staro, suho rečno strugo s precej strmim bregom.
Zvečer so se Buri zbrali k skupni molitvi in še zadnjič ponovili besede zaveze z Bogom. Ponoči so se Zuluji približali burskemu taboru. Videli so njegove luči in slišali bursko petje, ko se je na območje nenadoma spustila izredno gosta megla. Večina Zulujev se je ustavila, saj so bili prepričani, da jih duhovi z meglo svarijo, naj ne napadejo. Le eden izmed odredov se je odločil nadaljevati pot, a se je hitro izgubil v gosti megli, zato so se vojščaki na koncu odločili, da bodo pač posedli po tleh in počakali, da se megla dvigne.
Zjutraj se je megla skrivnostno razkadila v le nekaj sekundah. Presenečeni Buri, ki so se bali za svoj, na vlago občutljiv smodnik, so ugotovili, da je le-ta, kljub gosti megli, ostal popolnoma suh. A to ni bilo edino presenečenje. Le nekaj deset metrov stran od laagerja je namreč sedelo na tisoče Zulujev. A tudi Zuluji so bili zaprepadeni, ko so zagledali burske vozove tako blizu sebe. Le kako so jih lahko zgrešili?
Kljub temu so nemudoma zagnali bojni krik in levi rog se je pognal v napad. A Buri so bili dobro organizirani. Črni služabniki so pridno polnili puške in jih podajali strelcem, salva je sledila salvi in Zuluji se taboru sploh niso uspeli približati. Kasneje so preživeli izmed njih pripovedovali, da so jih streli iz pušk pokosili kot travne bilke. V obupu so se zatekli v suho strugo in pognali v beg.
Laagerju se je nato približala glavnina zulujske vojske. 16 zulujskih poveljnikov se je namestilo na bližnjem hribčku, s katerega so nameravali usmerjati bitko, vojska pa se je pognala v napad. A narasla reka Ncombe je pokazala svoje zobe. Številni Zuluji so utonili med prečkanjem reke, obenem pa so jih kosili še burski streli. A Bure so največja presenečenja še čakala.
Pretorius je topničarjem naročil, naj poskusijo zadeti zulujske poveljnike na hribu, ki je bil precej izven dosega majhnih in zastarelih topičev. Možje so podstavili in naravnali enega izmed topov. Top je ob svojem prvem in edinem strelu razpadel na kose, možje pa so v šoku opazovali, kako je ta prvi in edini strel, ki so ga uspeli sprožiti, ubil vseh 16 zulujskih poveljnikov na 2 km oddaljenem hribu.
Ker zulujska vojska ni uspela prečkati reke, so se odločili, da bodo poskusili napasti z druge strani, preko suhe rečne struge. Na zahodni strani se je zbralo kakšnih 12.000 vojščakov in planilo v zadnji, obupani napad. Na laager je jurišal val za valom, a povsem brez uspeha. Mnogi preživeli so kasneje trdili, da so proti njim iz tabora drveli strašni angeli na letečih konjih in jih kosili z meči.
Buri so s strahom upali, da se bo bitka končala še pred nočjo, saj so jim zaloge smodnika hitro kopnele, nato pa je Zuluje nenadoma zajela panika, obrnili so se in pognali v beg. Preživeli vojščaki so po bitki povedali, da so se ustrašili strašne božje vojske, ki se je nenadoma pojavila na vrhovih bližnjih hribov.
Buri so zahajali konje in pognali sovražnika preko reke. Reka Ncombe se je obarvala rdeče od prelite zulujske krvi in postala znana kot Krvava reka. Zmagoviti Buri so nato še tri ure preganjali bežeče sovražnike. Na bojišču je obležalo več kot pol zulujske vojske, medtem ko so imeli Buri le tri lažje ranjene.
Zmaga
Po končani bitki so presrečni Buri popadali na kolena in peli hvalnice božji milosti, ki jim je omogočila tako veličastno zmago.
Naslednjega dne, 17. decembra, so nadaljevali pot proti uMgungundlovu in ko so ga 20. decembra končno dosegli, so ugotovili, da ga je Dingan požgal do tal in pobegnil proti severu. Pretorius in njegovi možje so nato našli ostanke Retiefa in njegovih mož, ter jih pokopali. Retiefovo truplo so prepoznali po njegovi torbi, ki je še vedno vsebovala nedotaknjeno in podpisano pogodbo o nakupu zemljišča, ki jo je sklenil z Dinganom.
Leto dni kasneje so Buri ustanovili Republiko Natalio. Leta 1840 so zgradili cerkev, ki so jo obljubili v svoji zavezi. Okoli cerkve je kasneje zrasla prestolnica province Natal, ki so jo po Retiefu poimenovali Pietermaritzburg.
16. december je postal za Bure praznik, sveti dan, dan zaveze z Bogom, ki ga slavijo še dandanes.
Ne bodi prenagel s svojimi usti, in tvoje srce naj prehitro ne govori pred Bogom, zakaj Bog je v nebesih, ti pa si na zemlji; zato bodi malo tvojih besed. Kadar storiš Bogu obljubo, je ne odlašaj spolniti! Zakaj niso mu všeč bedaki; kar si obljubil, spolni! Bolje je, da ne obljubiš, kakor da obljubiš, a ne spolniš. Ne daj, da te napravijo tvoja usta krivega, in zato ne govori pred poslancem božjim, da je bila nepazljivost. Zakaj naj bi se Bog jezil zaradi tvojega govorjenja in uničil delo tvojih rok? (Pridigar 5, 1, 3-5)
Robert Pevec