Views: 109
Razumem, kaj zate pomeni ta “živeti za druge” in tudi razumem, zakaj mi ga v trenutnem položaju hočes poudariti. Ampak mislim, da ni pravilen. Bog nam je dal življenje zase in živeti ga moramo zase – ne pa za druge. Smo pa po božjem vzoru izzvani in je položeno v nas, da ljubimo, to pomeni, od tega svojega življenja dajemo drugim: čas, energijo, spanec, mleko, tolažbo, pozornost, dotik…
Ampak tudi ko ga damo in dajemo, ga dajemo kot svojega in ne od drugih. Živimo zase, obdarjeni s takim bogastvom sebe, da to radostno (in včasih tudi krvavo) razdajamo. Ker vemo, da je resnično bogastvo drugje in da v resnici ne dajemo od svojega. Ampak od Božjega.
Živeti za druge mi je problematičen, in to opažam konkretno v svojem življenju in odnosih, tudi naših, ker drugega (ki prejme) potem dela za posodo mojega smisla, ga na nek način dela za odvisnega in dolžnika. Nas med seboj povezuje v nekakšni stalni krivdi ali celo trgovanju. Manično smo odgovorni eden za drugega. Ljubezni jemlje svobodnost in presenetljivost. Dela nas za stroje.
In tudi bogokletno je to reči. Če ze za koga, moramo živeti za Boga. Ampak on nam jasno sporoča kot naš večni oče, da nas noče kot služabnike, ampak kot prijatelje. Da nam je dal darilo življenja in zdaj ne zahteva nič v zameno, ker bi mu tudi ničesar ekvivalentnega ne mogli vrniti.
Da najbolj lahko pokazemo hvaležnost, če to darilo v polnosti, radosti in nenavezanosti živimo. In njegovo preobilje razlivamo naprej. Tebe pogosto čutim kot nekoga, ki MORA imeti rad, mora biti pozoren, mora živeti za druge… Ne pa da bi to počel iz podojenosti z bivanjem (pa čeprav tudi za to veš, da boš dajal do bolečine.)
Da ni svobode, ampak je norma, obveza, avtomatizem. Dokler živimo medsebojno odvisnost, ne ljubimo zares. Drugega imaš rad šele takrat, ko se čisto odpoveš vsemu smislu, ki ti ga lahko podari – ko ga osvobodiš od sebe. Ko mu ni treba biti tu, da bi živel zanj. Ko daješ takorekoč v prazno.
Jernej Kurinčič