Views: 59
Včasih mi je za tisti “klik” glede Božje besede uporabno, da si pogledam izvirno besedilo. Imam ta privilegij, da lahko. Ko Jezus pravi, da Duh oživlja, pravi, da je zoopoion, ki “dela življenje”. Takoj sem ta stavek razumel drugače.
Isti Duh, ki je “vel nad vodami” že ob stvarjenju, ki oživi Adama ob stvarjenju, ki napolni “suhe kosti” pri Ezekijelu …
Današnji čas ni prijazen razmišljanju, ki mu rečemo metafizika. Dojemanju, da je bistvo vsega onostransko. Svet razumemo v okviru njemu lastnih zakonov, ki jih prepoznavamo – in z njimi želimo razložiti vse, od gravitacije do zavesti.
Po drugi strani pa ga je poln. New age na vsakem koraku prodaja razne duhovne prvine, spiritualne moči, skrivnostne pomene. Svet se čedalje bolj virtualizira. Na nek način torej fizično postaja zanemarljivo – v svoji samoumevnosti. In zdaj v epidemiji, po drugi strani, tudi v svoji nedosegljivosti.
A je razlika med presežnostjo v smislu nematerialnega (kakor se ponavadi poenostavlja) in pa presežnostjo v smislu “poduhovljenega” – kar je v ozadju hoje za Jezusom. Virtualno še ni presežno. Še vedno je lahko v polnosti “meso”, svetopisemsko rečeno. Včasih najslabše sorte. Pornografija je ravno ločitev “virtualne” spolnosti od resničnega nežnega, ljubečega dotika.
Da duh daje življenje, dela življenje, pomeni, da je naš obstoj prazen brez njega. Brez temelja. Takorekoč zombijevski. Kar sodobnost kaže na marsikateri ravni. V filozofiji, v umetnosti, v besedah mladih, v politiki … povsod vse bolj očitno okostje Niča, ki se kaže iz strohnelih ostankov razkroja. Duh da življenje – ni življenja v samem obstoječem. Življenje je v klicu, v odnosu, v ljubezni – nečesa, nekoga popolnoma Drugega.
Tisti čas so mnogi izmed Jezusovih učencev rekli: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« Ker je pa Jezus sam pri sebi vedel, da njegovi učenci nad tem godrnjajo, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Če boste pa videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja, meso ne koristi nič. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.
So pa nekateri med vami, ki ne verujejo.« Jezus je namreč vedel od začetka, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal. In je dejal: »Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.« Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim. Jezus je torej rekel dvanajsterim: »Ali hočete oditi tudi vi?« Odgovoril mu je Simon Peter: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin.« (Jn 6,60-69)
J.