Views: 42
»›Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: »Sin, pojdi danes delat v vinograd!« Ta je odgovoril: »Nočem.« Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: »Grem, gospod,« vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?‹ Rekli so: ›Prvi.‹ Jezus jim je dejal: ›Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.‹« (Evangelij po Mateju 21,28–32)
»Prosim«, »hvala« in »oprosti« so besede, ki jih imamo za del dobre vzgoje. Lepo vzgojena oseba prosi za dovoljenje, se zahvali in se opraviči, ko naredi napako. Lepo vedenje je zelo pomembno. Uveljavil se je namreč celo pregovor, ki pravi, da je lepo vedenje že »polovica svetosti«. Vendar pa žal v zgodovini poznamo tudi formalizem lepih manir, ki lahko postane maska, za katero se skriva suhota duha in nezanimanje za drugega. Žal lahko ugotovimo: »Za mnogimi lepimi manirami se skrivajo slabe navade.« Pred tem ni varna niti religija. Pravzaprav je formalizem lepih manir tisto, kar razlikuje religijo od pristne vere. Religija v slabšalnem pomenu besede postane le to, formalizem lepih manir. Celo hudič, ki je skušal Jezusa, razkazuje lepo olikanost, ja, obnaša se kot pravi gospod, kavalir, ponuja izbiro, ne sili, citira iz svetih spisov kot teolog. Njegovo obnašanje se zdi spodobno, a njegov namen je odvrniti od resnice o Božji ljubezni. Lepo vedenje v pristnem pomenu pa razumemo, ko je slog dobrih odnosov trdno ukoreninjen v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega.
Današnji odlomek lahko razumemo kot Jezusovo jasno »spoznanje«, da nismo ravno ukoreninjeni v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega, zato pogosto govori o dveh sinovih, med katerim nihče ne zna scela držati besede. To »spoznanje« je torej dejstvo. Kako združiti z besedami »prosim«, »hvala« in »oprosti« tudi besedo »nočem«? Kako lahko Jezus tako ravnodušno vpraša: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?«, ko pa je na nek način vsem jasno, da z ugovarjanjem ali lažjo očetove volje ni spolnil nihče. Mar ni res? Kako daleč gre Jezus v radikalnosti, vidimo, če se spomnimo na njegovo trditev, da mu je »brat, sestra in mati tisti, ki spolni očetovo voljo.« (Evangelij po Mateju 12,50) Torej mu je brat tudi tisti, ki reče »nočem«, njegovo dejanje pa je v skladu z Očetovo voljo!!??
In kje smo mi običajno s to držo nočem/hočem? Če rečemo »nočem«, pri tem tudi vztrajamo. Mislim, da redko rečemo »nočem« in obljubljeno potem izpolnimo. To je način, ki ga mogoče uporabljajo otroci, ki še niso osvojili lepih manir in jim je hkrati še žal za kaj. Odrasli pa smo se naučili, da moramo delovati lepi, zato moramo vedno reči: »Hočem!« Koliko res mislimo tako in to tudi izpolnimo, je vprašanje. Na splošno lahko povezujemo besedo »hočem« z ugajanjem, ki pa je strup za naše odnose. Poglejmo, kaj je težava te drže.
Prva težava, ki jo vidim, je, da človek znotraj te zlagane logike ne more rasti. Če govorimo eno in delamo drugo, potem sami zase ne vemo, kdo smo, kaj v resnici hočemo. Ko ne vemo, kdo smo, ne vemo tudi, kdo naj bi postajali. Ustavljena je pot spreobrnjenja, pot rasti. Tudi če se sliši čudno, pot rasti je pot greha. Še več, pot popolnosti je pot greha. Kdor vedno reče »hočem«, je že popoln, torej je že na cilju. Kaj naj v sebi še spreminja, če je že vse popolno? Lepo bi bilo, ko bi bili popolni, a resnica ni takšna. Torej je rast potrebna in pri tem je priznavanje greha nujno! To ne pomeni, da moramo trmariti in govoriti: »Nočem, nočem, nočem…« Ne, treba je sporočati, da se ne strinjamo, da ne moremo sprejeti, da smo leni itd. Iz tega moramo potem rasti. Zlagan nasmešek je strup za osebno rast in strup za spreobrnjenje. Ugajanje duši rast!
Drugi problem ugajanja pa je ignoriranje. Za lepimi in zlaganimi manirami se žal skriva suhota duha in nezanimanje za drugega. Mogoče pozabimo, kaj pomeni biti v odnosu, kaj pomeni ljubiti?
– Biti v odnosu pomeni biti brez maske, dovoliti drugemu, da te vidi takšnega, kakršen si.
– Pomeni tudi srečati se. Srečati sebe in srečati drugega.
– Pomeni tudi sprejeti tako svoje rane in nepopolnosti kot rane bližnjega in njegovo omejenost.
– Pomeni biti skupaj na poti spreobrnjenja.
Vse to pa ovira ugajanje. Ugajanje nasprotuje vsej tej iskreni drži. Če se delamo lepe in ugajamo, ni stika ne s seboj ne z bližnjim. Življenje postaja dolgočasno in za vse so krivi drugi. Vrtimo se okrog sebe in nazadnje so okrog nas le še sovražniki.
Jezus se zaveda, da smo dovzetni za greh in nas kot take sprejema in vabi na gostijo življenja. Ne zgraža se nad našo nepopolnostjo in grešnostjo. Veseli se naše rasti in je z nami potrpežljiv, kot oče v čakanju na izgubljenega sina. On ne obupa, zato ni razloga, da bi se zatekali v ugajanje ali obupovali, ker še nismo na cilju.
Z.M.