Hits: 16
»Sporočili so kralju Davidu in rekli: ›GOSPOD je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.‹ David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto. 13 Ko so nosilci GOSPODOVE skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. 14 David je na vso moč rajal pred GOSPODOM. Bil je opasan s platnenim efódom. 15 Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel GOSPODOVO skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem. 17 Prinesli so GOSPODOVO skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred GOSPODOM žgalne in mirovne daritve. 18 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu GOSPODA nad vojskami. 19 Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo. 20 Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: ›Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!‹ 21 David pa je rekel Miháli: ›Pred GOSPODOM, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez GOSPODOVO ljudstvo, čez Izraela, da, pred GOSPODOM bom rajal, 22 čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.‹ 23 Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti.« (Druga Samuelova knjiga 6,12–15.17–23)
Današnji odlomek iz Druge Samuelove knjige nam približa prizor o Davidu in Izraelovem ljudstvu, ki praznuje ob vrnitvi skrinje zaveze v Jeruzalem.
Skrinjo zaveze so ukradli in ob njeni vrnitvi se ljudstvo neizmerno radosti. Ljudstvo čuti, da mu je Bog blizu, in naredi veliko praznovanje. In z njim je kralj David. Stopi na čelo procesije, daruje vola in pitano tele. Z ljudstvom na vso moč vzklika, poje in pleše.
To je bil praznik: veselje Božjega ljudstva, kajti Bog je bil z njim. In David? Pleše. Pleše pred ljudstvom, izrazi svoje veselje brez sramu. To je duhovno veselje ob srečanju z Gospodom: Bog se je vrnil k nam. In to nam daje veselje. David ne razmišlja o tem, da je kralj in da mora biti kralj ločen od ljudi … njegovo veličanstvo … biti na distanci. David ljubi Gospoda, srečen je ob tem dogodku, da so prinesli Gospodovo skrinjo. Izrazi to srečo, to veselje, pleše in zagotovo tudi poje kakor vse ljudstvo.
Tudi nam se zgodi, da čutimo veselje, ko smo z Gospodom. In morda ljudje v cerkveni skupnosti ali vasi pripravijo praznovanje. Spomnimo se na še en prizor iz zgodovine Izraela: ko se v času Nehemija ponovno najde knjiga postave, tudi takrat ljudstvo joče od veselja in praznuje po svojih domovih.
Besedilo preroka Samuela v nadaljevanju opisuje, kako se David vrne v svojo hišo, kjer ga z zaničevanjem sprejme ena njegovih žena, Mihala, Savlova hči. Ko je videla kralja plesati, se ga je sramovala in ga grajala: »Te ni sram, da si plesal kot nek prostak, kot eden izmed ljudstva?« Gre za preziranje pristne vernosti, spontanosti veselja z Gospodom. In David ji pojasni: »Ampak, glej, to je bil razlog za veselje. Veselje v Gospodu, kajti domov smo prinesli skrinjo zaveze.« Ona pa ga je zaničevala. In Sveto pismo pravi, da Mihala zaradi tega ni imela otrok. Gospod jo je kaznoval. Ko kristjanu manjka veselja, ta kristjan ni rodoviten. Ko manjka veselja v našem srcu, ni rodovitnosti.
Praznovanje se ne izraža samo duhovno, ampak postane deljenje z drugimi. David je tisti dan blagoslovil ljudstvo, zatem pa je vsakemu razdelil hleb kruha, kos mesa in rozinov kolač, da bi vsak praznoval še na svojem domu. Božja beseda se ne sramuje praznovanja. Res je, včasih je nevarnost veselja v tem, da gre čez mero, in verjamemo, da je to vse, kar je. A gre za praznično ozračje. Pavel tudi govori ravno o tem vidiku in poziva k veselju.
- »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Pismo Filipljanom 4,4)
- »Zmeraj se veselite.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,16)
- »Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!« (Pismo Filipljanom 2,18)
Cerkev ne bo šla naprej, evangelij ne bo šel naprej z dolgočasnimi in zagrenjenimi evangelizatorji. Ne. Šel bo dalje samo z radostnimi evangelizatorji, polnimi veselja. Z veseljem ob sprejemanju Božje besede, z veseljem, da smo kristjani, z veseljem, da gremo dalje, zmožni praznovati, ne da bi se sramovali in ne da bi bili kot ta Mihala, kot formalni kristjani, kristjani, ujetniki formalnosti.
Krščansko življenje je v tem, da odkrijemo, da nas Bog Oče ljubi brezpogojno in zastonjsko. To je lepa novica evangelija, ki jo je Jezus oznanjal in izpričeval »do konca«: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.« (Evangelij po Janezu 13,1) Ta dobra novica je postala resničnost za vsakega izmed nas na binkošti (glej Apostolska dela 2,1–13) – in na osebne binkošti vsakega izmed nas, ko je bil Sveti Duh, neskončna Očetova ljubezen do njegovega Sina, izlit v naša srca. Resnično smo ljubljeni kakor Sin Jezus, resnični otroci Očeta, pristni bratje in sestre drug drugemu.
Če sprejmemo ta zastonjski dar, se življenje spremeni in se predvsem preoblikuje pogled na življenje, na nas same, na druge, na sedanjost, na preteklost in predvsem na čas, ki nas čaka: velika ljubezen, s katero smo ljubljeni (glej Pismo Efežanom 2,4), se razodeva kakor tista vroča in močna svetloba, ki obdaja življenje, stvarnost, odnose. Kakor v sončnem dnevu narava in celo naša mesta postanejo lepša, tako tudi vera in sprejemanje Gospodove ljubezni razodevata, kako je vsaka podrobnost našega obstoja dragocena, edinstvena, neponovljiva kljub težavam in našim nedoslednostim. Še vedno zelo odmeva Jezusovo povabilo: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Evangelij po Mateju 5,12a) Veselje, ki je nedvomno drugačno od evforije, je zavest srca, ki je prepojeno z ljubeznijo – tudi sredi življenjskih preizkušenj –, in je ena izmed pristnih značilnosti resnične svetosti.
Včasih pa tudi mi kristjani kažemo, da se še ne znamo resnično veseliti stvari v življenju – ali zato, ker tekamo za priložnostnimi in prehodnimi užitki, ali obratno, ker smo s tem, ko se znajdemo kot žrtve določene zelo velike strogosti, nepopustljivosti skušani, da se ne bi spremenili, da bi pustili stvari takšne, kot so; da izberemo nepremičnost in tako preprečimo delovanje Svetega Duha, ki s seboj prinaša novost veselja.
Veselje je torej sad razločevanja v Svetem Duhu, ki je prav v nenehni umetnosti dajanja prednosti »nam« namesto »meni« ter osebam namesto stvarem, kljub tisočim slepilom, h katerim nas vlečeta zlo in naš egoizem. Stvari so bile namreč narejene, da bi jih uporabljali, medtem ko so bili ljudje ustvarjeni, da bi bili ljubljeni. Vsi problemi v svetu pa izvirajo prav zaradi tega, ker je človek vse to zamenjal; žal se danes stvari ljubi, medtem ko se človeka uporablja/izkorišča za dosego stvari, ki se jih ljubi. To je satanov duh, duh oblasti teme, ki se bori proti veselju, ki ga daje Gospod.
»Veselite se v Gospodu in radujte, pravični, in glasno pojte vsi, ki ste pravega srca.« (Psalm 32,11)
Z.M.