Views: 17
4 »Kača pa je rekla ženi: ›Nikakor ne bosta umrla! 5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.‹ 6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov.« (Prva Mojzesova knjiga 3,4–7)
Identiteta je sestavni del vsakega človeka. Zaradi nje poznamo sebe in druge, zaradi zavedanja samega sebe pa lahko sami sebe umestimo v družbo. Pomembno je, da se zavedamo samega sebe, saj le tako vemo, s čim stopamo v odnose. Še posebej je pri tem ključen odnos, v katerega stopa človek z Bogom. Kako pomembno je zavedanje naše prave identitete? Ali je naša identiteta odvisna od tega, kako nas vidijo ali dojemajo drugi? Poglejmo.
13 »Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: ›Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?‹ 14 Rekli so: ›Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.‹ 15 Dejal jim je: ›Kaj pa vi pravite, kdo sem?‹ 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: ›Ti si Mesija, Sin živega Boga.‹ 17 Jezus pa mu je dejal: ›Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.‹ … 21 Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. 22 Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: ›Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!‹ 23 On pa se je obrnil in rekel Petru: ›Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.‹ 24 Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: ›Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.‹« (Evangelij po Mateju 16,13–16.21–24) Poznavanje in priznavanje Jezusove identitete je ključnega pomena za našo rešitev. Petru je bila Jezusova identiteta razodeta od Očeta. Jezusova identiteta kot Božjega Sina pa nikoli ni bila sporna, bila je popolnoma jasna in popolnoma neodvisna od mnenj ali stališč njegovih sodobnikov. Videli pa smo, da so imeli njegovi sodobniki o tem, kdo on zares je, zelo različna mnenja.
Čeprav je bila Petru Jezusova identiteta razodeta, pa to še ne pomeni, da je Peter popolnoma in za vedno razumel, kaj naj bi Jezusova identiteta vključevala. Ko je Jezus namreč začel svojim učencem govoriti, da bo »veliko pretrpel« in bo »moral biti umorjen«, se je Peter odzval z naravnim umom, ki še ni bil prenovljen po pravem duhovnem spoznanju. Tudi Petra samega, ki je slišal o Jezusovem trpljenju in smrti, čeprav je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohujšale. Potegnil je Jezusa vstran in ga začel grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: »Postavi se zadaj, za mano, Satan!« Rekel mu je Satan. »Ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (v. 23) Jezus je namreč opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih učencih in tudi v vsakem od nas, Očetovi milosti nasprotuje skušnjava hudiča, ki nas hoče odvrniti od Božje volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za njim, da je on ponižen Mesija, ki streže, da je pokoren služabnik Očetovi volji vse do popolnega žrtvovanja svojega življenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso množico in ji razglasil, da mora vsak, ki hoče biti njegov učenec, sprejeti, da je služabnik, kakor je to postal on. Dejal jim je: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«
Človek se od padca Adama in Eve
sooča z močnim delovanjem greha in hudičevimi prevarami, zato si pobližje poglejmo, za kakšne prevare gre in kako nas Božja milost teh prevar rešuje. Potem ko sta se Adam in Eva odvrnila od Boga, sta uporabila predpasnik iz smokvinih listov, da bi pokrila in skrila svoj sram – neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja. V duhovnem pomenu lahko na smokvina predpasnika gledamo kot na neresnično oziroma idealizirano samopodobo; kažemo jo navzven drugim ter tako pokrivamo in skrivamo svoj sram, tega pa občutimo zaradi greha, ki se ga nismo skesali. Če se za greh ne pokesamo, se problem še stopnjuje, saj greh tako močno deluje v nas, da nas popolnoma okuži, celo tako zelo, da se z njim poistovetimo, tako da to sedaj v naših očeh to postane naš »resnični lastni notranji jaz«. Predpasnik iz smokvinih listov si nadenemo vedno, kadar svojo identiteto povežemo s čimerkoli, kar ni povezano z globoko Božjo ljubeznijo, njegovo milostjo in njegovo voljo za naše življenje. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (Drugo pismo Korinčanom 5,21) Bog nas je po Kristusu naredil za pravične in nas sprejel kot svoje otroke, zato ni nobene potrebe, da bi si nadevali katerokoli neresnično identiteto ali se vživljali v katero drugo samopodobo. To počnemo vedno takrat, ko se – tako kot Adam in Eva – želimo skriti pred lastnim sramom, ki nas drži v oblasti.
Poglejmo si nekaj značilnosti naše neresnične samopodobe. Kadar živimo v neresnični samopodobi, nas je pravzaprav strah, da bi se razkrile slabosti in pomanjkljivosti naše notranje resničnosti greha, ki se ga nismo skesali, te slabosti pa bi lahko drugi s pridom izkoristili in zlorabili. Eden od načinov, na katerega lahko skozi svojo neresnično podobo nadomeščamo pomanjkanje izgubljene resničnosti, je poistovečanje z delom in rezultati dela. »Jaz sem to, kar delam,« je eden temeljnih izrazov lastne neresnične identitete.
Naša neresnična identiteta je tudi odličen manipulator,
saj vedno išče načine, kako bi izkoristila svoj svet in vse, ki so del njega, na takšen način, ki bo najbolj ugoden za lastno varnost, ugled in še posebej za dosego prikritih ciljev. Naš neresnični jaz vedno zagovarja lastne koristi in lastne cilje pred koristmi za druge. Manipulacija ni nikomur neznana in tuja. Vsi smo jo že kdaj doživeli in morda tudi kdaj povzročili. Napak pa je, če je ne prepoznamo, če jo opravičimo, predvsem pa, če se ne odločimo, da bomo spremenili svoje vedenje.
»Kdo razume napake? Prikritih me očisti!« (Psalm 19,13)
Dlje časa trajajoča manipulacija pusti posledice na vseh udeležencih: žrtvi, opazovalcu in povzročitelju.
»Naše krivde postavljaš predse, našo skrivnost v luč svojega obličja. Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih.« (Psalm 90,8–9)
Najhujša oblika neresničnega jaza se pojavi, ko vstopi v religijo, ko postane religiozen neresnični jaz … Neresnični jaz se lahko oblikuje postopno skozi leta našega življenja – tako subtilno se v vgradi v našo kulturo, da se običajno sploh ne zavedamo njegovega obstoja.
Ko navzven živimo svoj neresnični jaz, ko se odločimo, da bomo navzven kazali in ohranjali idealizirano podobo, ki skriva neskesani greh, vsi naši odnosi hudo trpijo.
- Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.
- Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra.
- Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
- Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.
- Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
- Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.
- V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo.
- Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo,
- v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.
- Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? 25 Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha.« (Pismo Rimljanom 7,15–25)
A drži tudi obratno. Ko se namreč odločimo biti pristni in odkriti, se pokesati za svoj greh, ko živimo v skladu s svojim resničnim jazom, ki je utemeljen in zasidran v Bogu in tem, kar je Bog za nas storil po Kristusu, to pozitivno deluje na naše odnose. Ko se tako soočamo z zunanjim svetom, nas Bog vabi, da mu zaupamo.
Bodimo pozorni na to, v katerih stikih in s kom vzdržujemo neresnično samopodobo.
Ali lahko zaupamo, da bi nas ta oseba sprejela tudi, če bi živeli resnicoljubno in pristno v skladu s tem, kdo zares smo oziroma z zavedanjem vseh naših pomanjkljivosti? Temu pravimo zavedanje, sprejemanje in življenje naše krhkosti. To sicer zahteva precejšen pogum, a če imamo v mislih, kaj nam Bog obljublja, smo lahko zelo opogumljeni storiti ta odločni korak. »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (Drugo pismo Korinčanom 4,7) Živeti tako, kot smo ustvarjeni, kot lončene posode – krhka bitja – je ključnega pomena za kvaliteto vseh naših odnosov, tako z bližnjimi, še posebej pa z Bogom. Šele naša odkrita krhkost, z vsemi slabostmi vred, bo v nas obrodila »presežnost Božje moči«. Mar ni to tisto, kar si kot kristjani resnično želimo?
Ko se odločamo, da bi slekli »smokvine liste«, ki jih morda nosimo, razmislimo o tem, kako bi dojeli besede, ki bi jih takrat slišali od Boga: »Ne boj se. Ljubim te. Nikoli te ne bom zapustil.«
Z.M.